Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 59
Tomaž Jurca
niso uklonili represivnim ukrepom inkvizicije in s tem izzvali krvavo
posredovanje čet Neapeljskega kraljestva, ki so leta 1561 z množičnim
pobojem popolnoma izbrisale tamkajšnjo versko skupnost. V najtemnej-
šem poglavju katoliške protireformacije na italijanskih tleh, v katerem je
kardinal Ghislieri, vrhovni rimski inkvizitor in kasnejši Pij V., uporabil
španske čete kot podaljšano posvetno roko inkvizicije, je tako ugasnilo
več kot dva tisoč življenj, kar je tajnik nadškofa Reggia Calabrie označil
za »strašljivo predstavo za krivoverce in veliko potrditev za katolike«.
(Peyronnel Rambaldi in Frattini 2011, 50)
V tem duhu so se volji inkvizicije počasi uklonile tudi Benetke in v
okviru ščitenja državnih interesov na svojih ozemljih začele uresniče-
vati strožji nadzor nad heterodoksno dejavnostjo, s čimer so se zaprla
tudi vrata, skozi katera so protestantski nauki prodirali v Italijo. Razen
omenjenega upora valdencev v piemontskih dolinah, katerim je od Sa-
vojskega vojvode uspelo izsiliti listino, ki velja za prvi dokument verske
tolerance v sodobni Evropi,6 so verski nemiri in heterodoksna gibanja
po Italiji proti koncu stoletja skorajda povsem zamrli. Nekaj desetletij
trajajoča protestantska dejavnost, ki za sabo ni pustila skoraj nobenih
trajnih sledi, je tako tragična potrditev dejstva, da reformacija ni bila
mogoča brez podpore posvetnih oblasti, ki bi se postavile po robu pa-
peštvu in cesarstvu. Sočasno z velikimi evropskimi dogodki, kot sta
bila bitka pri Lepantu, kjer so pod papeško zastavo združene krščanske
sile premagale Otomansko ladjevje, in francoska Šentjernejska noč, so
po Italiji zagorele protireformacijske grmade in poleg življenj številnih
krivovercev, med katerimi so bili Francesco Pucci, Aonio Paleario in
Giordano Bruno, dokončno pogoltnile tudi vse upe tistih, ki niso hoteli
zatajiti »Jezusove dobrote«.
6 Gre za tako imenovani sporazum iz Cavourja, podpisan leta 1561, med piemontski-
mi valdenci in Emanuelem Filibertom, vojvodo savojskim, listino, ki je dovoljevala
svobodo veroizpovedi na omejenem ozemlju. Sporazum, ki je tisti čas sicer pomenil
pomembno zmago za valdence, ni imel dolgoročnega učinka, saj so potomci Emanuela
Filiberta v desetletjih po njegovi smrti pod vplivom Rima postopoma in skorajda v
celoti odpravili svoboščine iz leta 1561.
57
niso uklonili represivnim ukrepom inkvizicije in s tem izzvali krvavo
posredovanje čet Neapeljskega kraljestva, ki so leta 1561 z množičnim
pobojem popolnoma izbrisale tamkajšnjo versko skupnost. V najtemnej-
šem poglavju katoliške protireformacije na italijanskih tleh, v katerem je
kardinal Ghislieri, vrhovni rimski inkvizitor in kasnejši Pij V., uporabil
španske čete kot podaljšano posvetno roko inkvizicije, je tako ugasnilo
več kot dva tisoč življenj, kar je tajnik nadškofa Reggia Calabrie označil
za »strašljivo predstavo za krivoverce in veliko potrditev za katolike«.
(Peyronnel Rambaldi in Frattini 2011, 50)
V tem duhu so se volji inkvizicije počasi uklonile tudi Benetke in v
okviru ščitenja državnih interesov na svojih ozemljih začele uresniče-
vati strožji nadzor nad heterodoksno dejavnostjo, s čimer so se zaprla
tudi vrata, skozi katera so protestantski nauki prodirali v Italijo. Razen
omenjenega upora valdencev v piemontskih dolinah, katerim je od Sa-
vojskega vojvode uspelo izsiliti listino, ki velja za prvi dokument verske
tolerance v sodobni Evropi,6 so verski nemiri in heterodoksna gibanja
po Italiji proti koncu stoletja skorajda povsem zamrli. Nekaj desetletij
trajajoča protestantska dejavnost, ki za sabo ni pustila skoraj nobenih
trajnih sledi, je tako tragična potrditev dejstva, da reformacija ni bila
mogoča brez podpore posvetnih oblasti, ki bi se postavile po robu pa-
peštvu in cesarstvu. Sočasno z velikimi evropskimi dogodki, kot sta
bila bitka pri Lepantu, kjer so pod papeško zastavo združene krščanske
sile premagale Otomansko ladjevje, in francoska Šentjernejska noč, so
po Italiji zagorele protireformacijske grmade in poleg življenj številnih
krivovercev, med katerimi so bili Francesco Pucci, Aonio Paleario in
Giordano Bruno, dokončno pogoltnile tudi vse upe tistih, ki niso hoteli
zatajiti »Jezusove dobrote«.
6 Gre za tako imenovani sporazum iz Cavourja, podpisan leta 1561, med piemontski-
mi valdenci in Emanuelem Filibertom, vojvodo savojskim, listino, ki je dovoljevala
svobodo veroizpovedi na omejenem ozemlju. Sporazum, ki je tisti čas sicer pomenil
pomembno zmago za valdence, ni imel dolgoročnega učinka, saj so potomci Emanuela
Filiberta v desetletjih po njegovi smrti pod vplivom Rima postopoma in skorajda v
celoti odpravili svoboščine iz leta 1561.
57
