Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 51
Tomaž Jurca
obliki, ne vedno skladni z učenjem glavnih reformatorjev, a po drugi
strani značilni za kompleksnost in raznolikost italijanskih razmer v cin-
quecentu.
Juan de Valdés in spirituali
Flaminio je sredi tridesetih let 16. stoletja zapustil Verono in se leta
1538 ustalil v Neaplju, da bi bil bližje Juanu de Valdésu, izjemni osebno-
sti, s katero je kmalu sklenil tesno prijateljstvo. Valdés, vnet preučevalec
Erazmovih spisov, se je kmalu po izidu svoje knjige Diálogo de doctrina
cristiana, zaradi katere so v Španiji proti njemu sprožili proces, umak-
nil v Italijo, najprej v Rim, na dvor Klementa VII., in nato v Neapelj.
Obsodba njegove knjige ni odsevala zgolj nezaupanja španskih cerkve-
nih oblasti do Erazma, ampak tudi ugotovitev, da so bile njene strani
prežete s še hujšim krivoverskim strupom luteranskih citatov, zakritih
za imenom velikega humanista. Čeprav sta bili imeni Erazma in Lutra
glavni referenčni točki verskih razprav tistega časa, pa nobeno od njih
ne more primerno orisati ali zajeti Valdésove misli, ki se je oblikovala
predvsem na temeljih učenja Pedra Ruiza de Alcaraza, enega voditeljev
tako imenovanih alumbrados, mistične krščanske sekte iz Španije, nad
katero je kmalu začela bedeti tamkajšnja inkvizicija. V Neaplju se je okoli
karizmatičnega Valdésa kmalu zbrala skupina učencev in iz njihovega
kroga so se konec tridesetih let 16. stoletja začele širiti zamisli, do neke
mere sorodne tistim protestantov, a brez teženj po odcepitvi od uradne
Cerkve. Svojstvenost Valdésovih naukov je bila, kot sta kasneje opozorila
tudi Calvin in Théodore de Bèze, predvsem v prepričanju, na katerega
so se opirali alumbrados in v skladu s katerim dostopa do grandisimos
secretos de Dios ne gre iskati zgolj v svetih spisih, ampak je ta odvisen
od posebnega razsvetljenja duha, brez katerega so spisi kot bleda sveča,
sama zase nezadostna, da pokaže pot kristjanu. Krščanstvo se v tej luči ne
kaže toliko kot normativno teološko vedenje, ampak bolj kot subjektivna
izkušnja vernika, osebna pot do spoznanja resnice prek božjega razodet-
ja, s čimer je izključena vsaka formalna verska avtoriteta. Cerkev lahko
po tem prepričanju kot zemeljska in hierarhična institucija nadzoruje
samo »zunanjost«, torej obredje in religiozne prakse, nima pa pravice
49
obliki, ne vedno skladni z učenjem glavnih reformatorjev, a po drugi
strani značilni za kompleksnost in raznolikost italijanskih razmer v cin-
quecentu.
Juan de Valdés in spirituali
Flaminio je sredi tridesetih let 16. stoletja zapustil Verono in se leta
1538 ustalil v Neaplju, da bi bil bližje Juanu de Valdésu, izjemni osebno-
sti, s katero je kmalu sklenil tesno prijateljstvo. Valdés, vnet preučevalec
Erazmovih spisov, se je kmalu po izidu svoje knjige Diálogo de doctrina
cristiana, zaradi katere so v Španiji proti njemu sprožili proces, umak-
nil v Italijo, najprej v Rim, na dvor Klementa VII., in nato v Neapelj.
Obsodba njegove knjige ni odsevala zgolj nezaupanja španskih cerkve-
nih oblasti do Erazma, ampak tudi ugotovitev, da so bile njene strani
prežete s še hujšim krivoverskim strupom luteranskih citatov, zakritih
za imenom velikega humanista. Čeprav sta bili imeni Erazma in Lutra
glavni referenčni točki verskih razprav tistega časa, pa nobeno od njih
ne more primerno orisati ali zajeti Valdésove misli, ki se je oblikovala
predvsem na temeljih učenja Pedra Ruiza de Alcaraza, enega voditeljev
tako imenovanih alumbrados, mistične krščanske sekte iz Španije, nad
katero je kmalu začela bedeti tamkajšnja inkvizicija. V Neaplju se je okoli
karizmatičnega Valdésa kmalu zbrala skupina učencev in iz njihovega
kroga so se konec tridesetih let 16. stoletja začele širiti zamisli, do neke
mere sorodne tistim protestantov, a brez teženj po odcepitvi od uradne
Cerkve. Svojstvenost Valdésovih naukov je bila, kot sta kasneje opozorila
tudi Calvin in Théodore de Bèze, predvsem v prepričanju, na katerega
so se opirali alumbrados in v skladu s katerim dostopa do grandisimos
secretos de Dios ne gre iskati zgolj v svetih spisih, ampak je ta odvisen
od posebnega razsvetljenja duha, brez katerega so spisi kot bleda sveča,
sama zase nezadostna, da pokaže pot kristjanu. Krščanstvo se v tej luči ne
kaže toliko kot normativno teološko vedenje, ampak bolj kot subjektivna
izkušnja vernika, osebna pot do spoznanja resnice prek božjega razodet-
ja, s čimer je izključena vsaka formalna verska avtoriteta. Cerkev lahko
po tem prepričanju kot zemeljska in hierarhična institucija nadzoruje
samo »zunanjost«, torej obredje in religiozne prakse, nima pa pravice
49
