Page 53 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 53
Tomaž Jurca
očitno, da je možnost tovrstnega kompromisa vedno manjša. Spodletelo
srečanje v Regensburgu leta 1541, katerega namen je bila obnovitev kr-
ščanske enotnosti v okviru cesarstva, in smrt Contarinija avgusta 1542,
sta tako že napovedala obdobje ostrih razprav in bojev v vrhu Cerkve,
da bi določili jasnejše cilje in trdnejšo strategijo katoliške prenove. Že
v času, ko sta se Morone in Contarini v Modeni na vso moč trudila z
iskanjem skupne rešitve, je Pavel III. z ustanovitvijo Svetega rimskega
oficija, od koder so začeli dobivati navodila lokalni inkvizitorji po vsej
Italiji, stopil na povsem drugo pot. To je, kot rečeno, začrtal predvsem
Carafa, in prva posledica omenjenega zasuka je bil poziv Ochinu in
Vermigliu, da se zaradi vpetosti v okolje spiritualov zglasita v Rimu,
medtem ko so se podobni sumi zgrnili tudi nad Flaminia. Ochino se
ni odzval na poziv in se je skupaj z Vermiglijem umaknil v Švico, kar je
Flaminio, še vedno pod tiho zaščito kardinalov Gonzage in Polea, javno
označil za »beg italijanskih apostolov«. (Firpo 1993, 125) Angleškemu
kardinalu, ki so ga ravno v tistem času potrdili za enega treh papeških
legatov na čelu prvih zasedanj Tridentinskega koncila, se je v tej službi
pridružil tudi Giovanni Morone, ki se je pred tem pogajal z »akademi-
ki« v Modeni. A prav ob omenjenem imenovanju za papeškega legata
je Morone doživel nekakšno versko spreobrnjenje, ki sta ga spodbudila
tiho poduhovljeno pomenkovanje (confabulatione spirituale) s člani
kroga spiritualov in branje Valdésovih spisov ter Beneficia, ob katerih
se mu je razkril odrešilni pomen božje milosti. Tega spreobrnjenja se je
najbolj razveselil prav Flaminio, ki je kmalu zatem pisal somišljenikom
v Modeno, da se Moroneja ni treba več bati, saj naj bi odtlej deloval v
njihovo korist, kar so kasnejše službene zadolžitve novoizvoljenega kar-
dinala, obremenjene z različnimi naznanili njegovih nasprotnikov, tudi
potrdile. Proti Moroneju so sprožili proces leta 1555, s katerim je Carafa
med svojim pontifikatom očrnil njegovo podobo in poskrbel, da ga ne bi
mogel naslediti na papeškem prestolu, ter se s podobnimi očitki obrnil
tudi proti Poleu. S tovrstnimi procesi je Pavlu IV. uspelo zavreti gibanje,
ki se je v Italiji krepilo vse od tridesetih let cinquecenta, in poskrbeti, da
so se nad zaščitniki in pristaši spiritualov na visokih cerkvenih položajih
začeli zbirati črni oblaki.
51
očitno, da je možnost tovrstnega kompromisa vedno manjša. Spodletelo
srečanje v Regensburgu leta 1541, katerega namen je bila obnovitev kr-
ščanske enotnosti v okviru cesarstva, in smrt Contarinija avgusta 1542,
sta tako že napovedala obdobje ostrih razprav in bojev v vrhu Cerkve,
da bi določili jasnejše cilje in trdnejšo strategijo katoliške prenove. Že
v času, ko sta se Morone in Contarini v Modeni na vso moč trudila z
iskanjem skupne rešitve, je Pavel III. z ustanovitvijo Svetega rimskega
oficija, od koder so začeli dobivati navodila lokalni inkvizitorji po vsej
Italiji, stopil na povsem drugo pot. To je, kot rečeno, začrtal predvsem
Carafa, in prva posledica omenjenega zasuka je bil poziv Ochinu in
Vermigliu, da se zaradi vpetosti v okolje spiritualov zglasita v Rimu,
medtem ko so se podobni sumi zgrnili tudi nad Flaminia. Ochino se
ni odzval na poziv in se je skupaj z Vermiglijem umaknil v Švico, kar je
Flaminio, še vedno pod tiho zaščito kardinalov Gonzage in Polea, javno
označil za »beg italijanskih apostolov«. (Firpo 1993, 125) Angleškemu
kardinalu, ki so ga ravno v tistem času potrdili za enega treh papeških
legatov na čelu prvih zasedanj Tridentinskega koncila, se je v tej službi
pridružil tudi Giovanni Morone, ki se je pred tem pogajal z »akademi-
ki« v Modeni. A prav ob omenjenem imenovanju za papeškega legata
je Morone doživel nekakšno versko spreobrnjenje, ki sta ga spodbudila
tiho poduhovljeno pomenkovanje (confabulatione spirituale) s člani
kroga spiritualov in branje Valdésovih spisov ter Beneficia, ob katerih
se mu je razkril odrešilni pomen božje milosti. Tega spreobrnjenja se je
najbolj razveselil prav Flaminio, ki je kmalu zatem pisal somišljenikom
v Modeno, da se Moroneja ni treba več bati, saj naj bi odtlej deloval v
njihovo korist, kar so kasnejše službene zadolžitve novoizvoljenega kar-
dinala, obremenjene z različnimi naznanili njegovih nasprotnikov, tudi
potrdile. Proti Moroneju so sprožili proces leta 1555, s katerim je Carafa
med svojim pontifikatom očrnil njegovo podobo in poskrbel, da ga ne bi
mogel naslediti na papeškem prestolu, ter se s podobnimi očitki obrnil
tudi proti Poleu. S tovrstnimi procesi je Pavlu IV. uspelo zavreti gibanje,
ki se je v Italiji krepilo vse od tridesetih let cinquecenta, in poskrbeti, da
so se nad zaščitniki in pristaši spiritualov na visokih cerkvenih položajih
začeli zbirati črni oblaki.
51
