Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 58
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
čelo koncila ter se znova znašel celo med papeškimi kandidati, se je Pij
V. z različnimi preiskavami spet obrnil proti njemu, a procesa formalno
ni obnovil, saj bi tako škodoval verodostojnosti Tridentinskega zbora.
Pij V. je tako nadaljeval Carafovo politiko represije, ki je premišljeno
nihala med milejšimi kaznimi za tiste, ki bi se sami prijavili in priznali
svoje zmote, ter ostrejšimi za one, ki bi po begu padli v roke inkviziciji,
sredi šestdesetih let cinquecenta že močnemu mehanizmu, čvrsto zako-
reninjenemu v vseh porah družbenega življenja. Njeni volji so se vedno
bolj uklanjale tudi civilne oblasti, saj je pomenila obramba pravover-
nosti, po drugi strani tudi zagotovilo za poslušnost podložnikov, kar so
inkvizitorji s pridom izkoriščali. Povodenj procesov, obtožb, preklicev
in obsodb je zadušila tlenje protestantske žerjavice v Modeni, Milanu,
Bologni, Mantovi in Neaplju.
Očiten primer učinkovitega pritiska inkvizicije na posvetne oblasti
je bila tudi Ferrara, kjer je Renata Francoska (1510–1575), žena Ercola
d'Este in Ferrarska vojvodinja gostila nekatere znane italijanske prote-
stante in se zavzemala za Calvinove nauke. Čeprav jo je na Ferrarskem
dvoru obiskal tudi sam Calvin, ki se je, podobno kot Luter, zavedal po-
membnosti podpore posvetnih oblasti pri širjenju novih verskih zamisli,
pa je po odločni pobudi in očitkih iz Rima, da se je njegov dvor spre-
menil v gnezdo krivovercev, Ercole dal Renato zapreti v družinski grad,
kjer je po nekaj dneh preklicala svoja stališča. K temu je poleg grožnje
po zasegu njenega premoženja v Franciji prispevala tudi inkvizitorska
strategija očitkov, ki bi v primeru Renatinega izobčenja lahko kvarno
vplivala na javno mnenje in prinesla ferrarskemu vojvodstvu precejšnjo
politično škodo.
Renatin preklic in usmrtitev Ambrogia Cavallija, ki ga je Calvin po
slal, da bi obnovil svoje stike z vojvodinjo, sta odmevala po vsej Evropi
in s svojim negativnim vplivom na javno mnenje o novi veri tudi sim-
bolično zaznamovala zaton protestantskih gibanj v Italiji. Renata se je
po moževi smrti vrnila v Francijo in se na poti domov ustavila tudi na
dvoru savojskega vojvode in ga zaman skušala odvrniti od preganjanja
upornih valdencev na področju Piemonta, proti katerim se je ob podpori
Pija IV. in jezuitov s silo obrnil Emanuele Filiberto. Posledice tovrstnih
uporov so v tistem času izkusili predvsem valdenci v Kalabriji, ko se
56
čelo koncila ter se znova znašel celo med papeškimi kandidati, se je Pij
V. z različnimi preiskavami spet obrnil proti njemu, a procesa formalno
ni obnovil, saj bi tako škodoval verodostojnosti Tridentinskega zbora.
Pij V. je tako nadaljeval Carafovo politiko represije, ki je premišljeno
nihala med milejšimi kaznimi za tiste, ki bi se sami prijavili in priznali
svoje zmote, ter ostrejšimi za one, ki bi po begu padli v roke inkviziciji,
sredi šestdesetih let cinquecenta že močnemu mehanizmu, čvrsto zako-
reninjenemu v vseh porah družbenega življenja. Njeni volji so se vedno
bolj uklanjale tudi civilne oblasti, saj je pomenila obramba pravover-
nosti, po drugi strani tudi zagotovilo za poslušnost podložnikov, kar so
inkvizitorji s pridom izkoriščali. Povodenj procesov, obtožb, preklicev
in obsodb je zadušila tlenje protestantske žerjavice v Modeni, Milanu,
Bologni, Mantovi in Neaplju.
Očiten primer učinkovitega pritiska inkvizicije na posvetne oblasti
je bila tudi Ferrara, kjer je Renata Francoska (1510–1575), žena Ercola
d'Este in Ferrarska vojvodinja gostila nekatere znane italijanske prote-
stante in se zavzemala za Calvinove nauke. Čeprav jo je na Ferrarskem
dvoru obiskal tudi sam Calvin, ki se je, podobno kot Luter, zavedal po-
membnosti podpore posvetnih oblasti pri širjenju novih verskih zamisli,
pa je po odločni pobudi in očitkih iz Rima, da se je njegov dvor spre-
menil v gnezdo krivovercev, Ercole dal Renato zapreti v družinski grad,
kjer je po nekaj dneh preklicala svoja stališča. K temu je poleg grožnje
po zasegu njenega premoženja v Franciji prispevala tudi inkvizitorska
strategija očitkov, ki bi v primeru Renatinega izobčenja lahko kvarno
vplivala na javno mnenje in prinesla ferrarskemu vojvodstvu precejšnjo
politično škodo.
Renatin preklic in usmrtitev Ambrogia Cavallija, ki ga je Calvin po
slal, da bi obnovil svoje stike z vojvodinjo, sta odmevala po vsej Evropi
in s svojim negativnim vplivom na javno mnenje o novi veri tudi sim-
bolično zaznamovala zaton protestantskih gibanj v Italiji. Renata se je
po moževi smrti vrnila v Francijo in se na poti domov ustavila tudi na
dvoru savojskega vojvode in ga zaman skušala odvrniti od preganjanja
upornih valdencev na področju Piemonta, proti katerim se je ob podpori
Pija IV. in jezuitov s silo obrnil Emanuele Filiberto. Posledice tovrstnih
uporov so v tistem času izkusili predvsem valdenci v Kalabriji, ko se
56
