Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 57
Tomaž Jurca
Sveti oficij še naprej na skrivaj zbiral pričevanja in dokaze proti svojim
nasprotnikom ter se pri tem pogosto opiral tudi na lažne dokumente in
neverodostojne priče. Tako je oblikoval zajetne skrivne dosjeje, ki so vi-
seli nad »problematičnimi« člani svetega kolegija kot Damoklejev meč in
bili učinkoviti predvsem v času »praznega sedeža«. Prvi zasuk se je tako
zgodil daleč od tridentinskih dvoran in se dokončno potrdil v času, ko
se je Carafa ob pomoči Svetega oficija leta 1555 sam povzpel na papeški
prestol in ko je politika inkvizicije postala tudi uradna politika Cerkve.
Pavel IV. je takoj obnovil procese proti spiritualom in kmalu zatem
dal zapreti obtoženega Moroneja, ki je prebil v ječi utrdbe Castel Sant'
Angelo več kot dve leti. Čeprav ga v procesu niso spoznali za krivega, je
Morone ostal v zaporu, saj ga Pavel IV. ni želel razglasiti za nedolžnega in
priznati svoje zmote. Zdi se celo, da je Carafa v svojih zadnjih dneh izdal
bulo Cum ex apostolatus officio, dokument, ki je določal, da je lahko za
papeža izvoljen le katolik, predvsem zato, da bi preprečil priljubljenemu
Moroneju, domnevnemu protestantu, uspešno kandidaturo po njegovi
smrti. Papež je tako, kot je zapisal Carnesecchi, zapore napolnil z ugled
nimi kardinali in škofi, izmuznil se mu je le Pole, ki je v Angliji užival
zaščito Marije Tudor in tam sodeloval pri njenem boju proti anglikancem,
zaradi česar je bil deležen številnih kritik protestantov, med katerimi je
bila najbolj glasna seveda Vergerijeva. Nekdanji koprski škof ga je namreč
označil za izdajalca evangelijske resnice, ki jo je v preteklosti dobro poznal.
Reginald Pole je umrl naravne smrti v rodni Angliji novembra leta 1558
in še največja kardinalova zapuščina je bila ta, kot je spet opomnil Carne-
secchi, da je ostal zapisan v Rimu kot luteranec, v Nemčiji pa kot papist.
Sam Carnesecchi je dočakal precej hujši konec, saj so ga po procesu, v
katerem so mu očitali stike s krivoverci v Neaplju, Viterbu in Benetkah,
leta 1567 obglavili in sežgali na grmadi na mostu pred Angelskim gradom.
Sklep
Delovanje Gian Pietra Carafe je tako v veliki meri zaznamovalo vi-
harno obdobje boja v vrhu Cerkve in tako, poleg ostalih dejavnikov,
vplivalo tudi na potek ter kasnejši zaton reformacijskih teženj v Italiji.
Čeprav je bil Morone v času Pija IV. oproščen obtožb in se je vrnil na
55
Sveti oficij še naprej na skrivaj zbiral pričevanja in dokaze proti svojim
nasprotnikom ter se pri tem pogosto opiral tudi na lažne dokumente in
neverodostojne priče. Tako je oblikoval zajetne skrivne dosjeje, ki so vi-
seli nad »problematičnimi« člani svetega kolegija kot Damoklejev meč in
bili učinkoviti predvsem v času »praznega sedeža«. Prvi zasuk se je tako
zgodil daleč od tridentinskih dvoran in se dokončno potrdil v času, ko
se je Carafa ob pomoči Svetega oficija leta 1555 sam povzpel na papeški
prestol in ko je politika inkvizicije postala tudi uradna politika Cerkve.
Pavel IV. je takoj obnovil procese proti spiritualom in kmalu zatem
dal zapreti obtoženega Moroneja, ki je prebil v ječi utrdbe Castel Sant'
Angelo več kot dve leti. Čeprav ga v procesu niso spoznali za krivega, je
Morone ostal v zaporu, saj ga Pavel IV. ni želel razglasiti za nedolžnega in
priznati svoje zmote. Zdi se celo, da je Carafa v svojih zadnjih dneh izdal
bulo Cum ex apostolatus officio, dokument, ki je določal, da je lahko za
papeža izvoljen le katolik, predvsem zato, da bi preprečil priljubljenemu
Moroneju, domnevnemu protestantu, uspešno kandidaturo po njegovi
smrti. Papež je tako, kot je zapisal Carnesecchi, zapore napolnil z ugled
nimi kardinali in škofi, izmuznil se mu je le Pole, ki je v Angliji užival
zaščito Marije Tudor in tam sodeloval pri njenem boju proti anglikancem,
zaradi česar je bil deležen številnih kritik protestantov, med katerimi je
bila najbolj glasna seveda Vergerijeva. Nekdanji koprski škof ga je namreč
označil za izdajalca evangelijske resnice, ki jo je v preteklosti dobro poznal.
Reginald Pole je umrl naravne smrti v rodni Angliji novembra leta 1558
in še največja kardinalova zapuščina je bila ta, kot je spet opomnil Carne-
secchi, da je ostal zapisan v Rimu kot luteranec, v Nemčiji pa kot papist.
Sam Carnesecchi je dočakal precej hujši konec, saj so ga po procesu, v
katerem so mu očitali stike s krivoverci v Neaplju, Viterbu in Benetkah,
leta 1567 obglavili in sežgali na grmadi na mostu pred Angelskim gradom.
Sklep
Delovanje Gian Pietra Carafe je tako v veliki meri zaznamovalo vi-
harno obdobje boja v vrhu Cerkve in tako, poleg ostalih dejavnikov,
vplivalo tudi na potek ter kasnejši zaton reformacijskih teženj v Italiji.
Čeprav je bil Morone v času Pija IV. oproščen obtožb in se je vrnil na
55
