Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 54
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Konflikt v cerkvenem vrhu in nikodemizem
Kot pričajo različni zgodovinski viri, so bili ugledni prelati, ki jih je s
spirituali družila tesna duhovna povezanost in bolj ali manj intenzivna
osebna izkušnja, tisti čas na različne načine vključeni v življenje in hie
rarhijo cerkvene institucije. Med te so sodili poleg Polea in Moroneja
tudi kardinali Federico Fregoso, Pietro Bembo, Ercole Gonzaga, Pietro
Bertano, oglejski patriarh Giovanni Grimani, škofje Peter Pavel Vergerij,
Vittore Soranzo, Pietro Antonio di Capua in vodje meniških redov, kot
sta bila avguštinec Girolamo Seripando in kapucin Bernardino Ochino.
Gre le za najbolj vidna imena, tako ali drugače povezana z razširjeno mi-
selnostjo, ki je družila tako laične kot cerkvene elite, tako preproste ljudi
kot aristokrate, kamor gre uvrstiti Camilla Orsinija, Giulio in Eleonoro
Gonzago, Ascania Colonno in njegovo sestro Vittorio, vseskozi močno
navezano na kardinala Polea. A prav aristokratski značaj italijanskih
spiritualov je nemara v največji meri prispeval k njihovi zadržanosti, tihi
previdnosti, ki je brzdala omenjene plemiče in plemkinje ter uglajene
prelate z udobnimi beneficiji, da bi se javno zavzeli za nauke, v katere
so verjeli. To so jim najprej očitali prav ubežniki iz Italije, saj naj bi se
kljub temu da so poznali resnico, raje pretvarjali in navzven spoštovali
cerkvene nauke in obredje, da se jim ne bi bilo treba odreči privilegi-
jem, na katere so bili navajeni. Podoben očitek je Vergerij namenil prav
omahljivemu Reginaldu Poleu, ki naj bi ravnal tako, čeprav je že okusil
sladko sporočilo evangelija in bil seznanjen z grehi Cerkve. Še bolj jasen
je bil poziv Francesca Negrija Bassaneseja, Trubarjevega in Vergerijevega
sodelavca:
Ne morem si kaj, da se ne bi na moč čudil kardinalu Poleu iz Anglije
z njegovima Priuliu in Flaminiu, kardinalu Moroneju, gospodoma As-
caniu Colonni in Camillu Orsiniju ter drugim ljudem, ki uživajo velik
ugled na literarnem področju, pa tudi kar se tiče posvetnih časti in za
katere se zdi, da so naredili novo šolo krščanstva, urejeno na njihov
način. Ne zanikajo namreč opravičenja človeka, ki se zgodi po Jezusu
Kristusu, a po drugi strani ne želijo trpeti posledic, ki od tod nujno
sledijo, saj pri tem vseskozi podpirajo papeštvo, hočejo imeti maše in
spoštovati tisoč drugih papeških praznoverij in brezbožnosti, povsem
52
Konflikt v cerkvenem vrhu in nikodemizem
Kot pričajo različni zgodovinski viri, so bili ugledni prelati, ki jih je s
spirituali družila tesna duhovna povezanost in bolj ali manj intenzivna
osebna izkušnja, tisti čas na različne načine vključeni v življenje in hie
rarhijo cerkvene institucije. Med te so sodili poleg Polea in Moroneja
tudi kardinali Federico Fregoso, Pietro Bembo, Ercole Gonzaga, Pietro
Bertano, oglejski patriarh Giovanni Grimani, škofje Peter Pavel Vergerij,
Vittore Soranzo, Pietro Antonio di Capua in vodje meniških redov, kot
sta bila avguštinec Girolamo Seripando in kapucin Bernardino Ochino.
Gre le za najbolj vidna imena, tako ali drugače povezana z razširjeno mi-
selnostjo, ki je družila tako laične kot cerkvene elite, tako preproste ljudi
kot aristokrate, kamor gre uvrstiti Camilla Orsinija, Giulio in Eleonoro
Gonzago, Ascania Colonno in njegovo sestro Vittorio, vseskozi močno
navezano na kardinala Polea. A prav aristokratski značaj italijanskih
spiritualov je nemara v največji meri prispeval k njihovi zadržanosti, tihi
previdnosti, ki je brzdala omenjene plemiče in plemkinje ter uglajene
prelate z udobnimi beneficiji, da bi se javno zavzeli za nauke, v katere
so verjeli. To so jim najprej očitali prav ubežniki iz Italije, saj naj bi se
kljub temu da so poznali resnico, raje pretvarjali in navzven spoštovali
cerkvene nauke in obredje, da se jim ne bi bilo treba odreči privilegi-
jem, na katere so bili navajeni. Podoben očitek je Vergerij namenil prav
omahljivemu Reginaldu Poleu, ki naj bi ravnal tako, čeprav je že okusil
sladko sporočilo evangelija in bil seznanjen z grehi Cerkve. Še bolj jasen
je bil poziv Francesca Negrija Bassaneseja, Trubarjevega in Vergerijevega
sodelavca:
Ne morem si kaj, da se ne bi na moč čudil kardinalu Poleu iz Anglije
z njegovima Priuliu in Flaminiu, kardinalu Moroneju, gospodoma As-
caniu Colonni in Camillu Orsiniju ter drugim ljudem, ki uživajo velik
ugled na literarnem področju, pa tudi kar se tiče posvetnih časti in za
katere se zdi, da so naredili novo šolo krščanstva, urejeno na njihov
način. Ne zanikajo namreč opravičenja človeka, ki se zgodi po Jezusu
Kristusu, a po drugi strani ne želijo trpeti posledic, ki od tod nujno
sledijo, saj pri tem vseskozi podpirajo papeštvo, hočejo imeti maše in
spoštovati tisoč drugih papeških praznoverij in brezbožnosti, povsem
52
