Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 56
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
in kot poskus omilitve neprožnih stališč koncila. A kratkotrajne upe spi
ritualov je kmalu pokopala odobritev koncilskega odloka o opravičenju
januarja 1547, o čemer priča hiter umik Polea iz Trenta, saj kardinal ni
želel sodelovati pri potrditvi dokumenta, ki je obsojal njegova temeljna
prepričanja in je pravzaprav pomenil konec prizadevanj za spravo, za
katero se je zavzemal skupaj z Moronejem.
Desetletje prvih zasedanj Trindentinskega koncila je tako pokopalo
začetne utvare spiritualov, da bi Cerkev lahko upoštevala njihove verske
predloge. Še vedno pa je njihov krog, sestavljen iz uglednih klerikov
s cesarsko podporo, imel precejšen vpliv, kar dokazuje tudi konklave
leta 1549, v katerem je kardinalu Poleu za zasedbo papeškega prestola
zmanjkal le en glas. Nenavadna in prvič zabeležena posebnost voli-
tev papeža tistega leta so bile obtožbe o krivoverstvu nekaterih visokih
prelatov, za katerimi je stal Sveti oficij, kar se je ponovilo tudi ob izvo-
litvah Marcela II., Pavla IV. in Pija V. Carafa je kmalu po začetku kon-
klava decembra 1549, po odločitvi, da bo glasovanje javno, Polea vpričo
navzoč ih razglasil za »criminis haeresis accusatum et suspectum«, kar
je zmotilo nekatere kardinale in dodatno zapletlo razmerje med tremi
interesnimi strujami, imperialisti, Francozi in Farnezijci. Ker sta bila
po treh mesecih kandidata z največ glasovi, Pole in Carafa, še vedno
izenačena in ker zaradi zapletenih političnih intrig nobeden od njiju ni
mogel dokončno prevesiti tehtnice dokončno v svojo korist, so v okviru
kompromisne rešitve izvolili kardinala del Monteja. K onemogočenju
Polea in stopnjevanju navzkrižja interesov je prispevala tudi premišljena
strategija obtožb, v okviru katere je vajeti kurijske politike prevzel Gian
Pietro Carafa, ki je s pomočjo Svetega oficija sčasoma prevzel nadzor
nad mehanizmom papeških volitev. Novoizvoljeni Julij III. je Polea poslal
v Anglijo, kjer je skušal pomagati pri restavraciji katolicizma, po smrti
Thomasa Cranmerja pa so ga, kot zadnjega katolika na tem sedežu, ime-
novali za Canterburyskega nadškofa. Medtem je Carafa brez Julijeve
vednosti in odobritve sprožil številne preiskave proti spiritualom in že
pokojnemu Contariniju, ki so v njegovih očeh postali največja grožnja
Cerkvi in krivoversko zlo, ki ga je treba pravočasno izkoreniniti. Kljub
papeževi prepovedi o zasliševanju obtožencev glede kardinalov, ukre-
pu, s katerim je Julij III. želel zaščititi predvsem Polea in Moroneja, je
54
in kot poskus omilitve neprožnih stališč koncila. A kratkotrajne upe spi
ritualov je kmalu pokopala odobritev koncilskega odloka o opravičenju
januarja 1547, o čemer priča hiter umik Polea iz Trenta, saj kardinal ni
želel sodelovati pri potrditvi dokumenta, ki je obsojal njegova temeljna
prepričanja in je pravzaprav pomenil konec prizadevanj za spravo, za
katero se je zavzemal skupaj z Moronejem.
Desetletje prvih zasedanj Trindentinskega koncila je tako pokopalo
začetne utvare spiritualov, da bi Cerkev lahko upoštevala njihove verske
predloge. Še vedno pa je njihov krog, sestavljen iz uglednih klerikov
s cesarsko podporo, imel precejšen vpliv, kar dokazuje tudi konklave
leta 1549, v katerem je kardinalu Poleu za zasedbo papeškega prestola
zmanjkal le en glas. Nenavadna in prvič zabeležena posebnost voli-
tev papeža tistega leta so bile obtožbe o krivoverstvu nekaterih visokih
prelatov, za katerimi je stal Sveti oficij, kar se je ponovilo tudi ob izvo-
litvah Marcela II., Pavla IV. in Pija V. Carafa je kmalu po začetku kon-
klava decembra 1549, po odločitvi, da bo glasovanje javno, Polea vpričo
navzoč ih razglasil za »criminis haeresis accusatum et suspectum«, kar
je zmotilo nekatere kardinale in dodatno zapletlo razmerje med tremi
interesnimi strujami, imperialisti, Francozi in Farnezijci. Ker sta bila
po treh mesecih kandidata z največ glasovi, Pole in Carafa, še vedno
izenačena in ker zaradi zapletenih političnih intrig nobeden od njiju ni
mogel dokončno prevesiti tehtnice dokončno v svojo korist, so v okviru
kompromisne rešitve izvolili kardinala del Monteja. K onemogočenju
Polea in stopnjevanju navzkrižja interesov je prispevala tudi premišljena
strategija obtožb, v okviru katere je vajeti kurijske politike prevzel Gian
Pietro Carafa, ki je s pomočjo Svetega oficija sčasoma prevzel nadzor
nad mehanizmom papeških volitev. Novoizvoljeni Julij III. je Polea poslal
v Anglijo, kjer je skušal pomagati pri restavraciji katolicizma, po smrti
Thomasa Cranmerja pa so ga, kot zadnjega katolika na tem sedežu, ime-
novali za Canterburyskega nadškofa. Medtem je Carafa brez Julijeve
vednosti in odobritve sprožil številne preiskave proti spiritualom in že
pokojnemu Contariniju, ki so v njegovih očeh postali največja grožnja
Cerkvi in krivoversko zlo, ki ga je treba pravočasno izkoreniniti. Kljub
papeževi prepovedi o zasliševanju obtožencev glede kardinalov, ukre-
pu, s katerim je Julij III. želel zaščititi predvsem Polea in Moroneja, je
54
