Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 52
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
omejevati duha z dogmatičnimi zahtevami. Prav ločenost notranjega
oziroma duhovnega življenja od zunanjega oziroma institucionalnega
ravnanja je najbolj očitna poteza omenjene miselnosti, zaradi katere
so njene pristaše v Italiji, kot je razvidno tudi iz Vergerijevega pisanja,
pogosto označevali za nikodemite.
Po učenju Valdésa tako vsak kristjan stopi v Gospodovo hišo na svoj
način, nekateri se ustavijo na vrtu ali hodniku, drugi imajo dostop do
notranjih sob in celo skrivnih predalov, vsi pa so vanjo vabljeni, če se pre-
pustijo božji milosti. To so glavni napotki krščanske abecede,5 razv idni
tudi iz spisov in pisem Marcantonia Flaminia ter govorov potujočega
pridigarja Bernardina Ochina. Poleg njiju so v Valdésovo skupino sodili
tudi florentinec Pietro Carnesecchi, izvirni avtor Beneficia, don Bene-
detto Fontanini, Bembov naslednik na čelu bergamske škofije, Vittore
Soranzo in Giulia Gonzaga. Po smrti Valdésa, poleti 1541, se je neapeljska
skupina razpustila, a je s pristopom kardinala Reginalda Polea spet za-
živela v Viterbu, kamor je Angležu s svojimi sodelavci sledil Flaminio,
glavni nosilec Valdésove zapuščine. Pole, novi vodja skupine, je v prefi-
njenem spiritualizmu prepoznal sorodnost z nekaterimi protestantskimi
nauki in v njem videl odgovore na verska vprašanja tistega časa ter pot,
ki bi utegnila voditi do ponovne enotnosti evropskega krščanstva. Ker
je miselnost spiritualov kmalu prodrla v sam vrh rimske kurije, do po-
membnih prelatov s politično močjo, družbenim ugledom in nemalokrat
tudi cesarsko zaščito, se je sprva zdelo, da je skupina že pridobila širšo
legitimnost in verodostojnost. Lep primer tega so že omenjeni poskusi
iskanja kompromisa s heterodoksnim gibanjem v Modeni, pri katerih sta
se Morone in Contarini morala soočiti s predlogi, sorodnimi Valdésovim
naukom, ki so pričali o dejavni izmenjavi zamisli med krogom Reginalda
Polea in tamkajšnjimi intelektualci.
Poleti tistega leta, ko se je zdelo da bo kriva vera zajela poleg Modene
tudi Lucco, Neapelj in nekatera druga italijanska mesta, pa je bilo že
5 Alfabeto cristiano je najbolj znano delo Juana de Valdésa. Nastalo je leta 1536 v Neaplju
v obliki dialoga med avtorjem in Giulio Gonzago, v italijanskem prevodu pa so jo
anonimno natisnili leta 1545 v Benetkah. Knjižica ne vsebuje polemičnih teoloških
razprav, ampak razkriva predvsem osnovne smernice, torej abecedo, do krščanske
popolnosti, ki se kaže na duhovni ravni in ne v posvetnih stvareh.
50
omejevati duha z dogmatičnimi zahtevami. Prav ločenost notranjega
oziroma duhovnega življenja od zunanjega oziroma institucionalnega
ravnanja je najbolj očitna poteza omenjene miselnosti, zaradi katere
so njene pristaše v Italiji, kot je razvidno tudi iz Vergerijevega pisanja,
pogosto označevali za nikodemite.
Po učenju Valdésa tako vsak kristjan stopi v Gospodovo hišo na svoj
način, nekateri se ustavijo na vrtu ali hodniku, drugi imajo dostop do
notranjih sob in celo skrivnih predalov, vsi pa so vanjo vabljeni, če se pre-
pustijo božji milosti. To so glavni napotki krščanske abecede,5 razv idni
tudi iz spisov in pisem Marcantonia Flaminia ter govorov potujočega
pridigarja Bernardina Ochina. Poleg njiju so v Valdésovo skupino sodili
tudi florentinec Pietro Carnesecchi, izvirni avtor Beneficia, don Bene-
detto Fontanini, Bembov naslednik na čelu bergamske škofije, Vittore
Soranzo in Giulia Gonzaga. Po smrti Valdésa, poleti 1541, se je neapeljska
skupina razpustila, a je s pristopom kardinala Reginalda Polea spet za-
živela v Viterbu, kamor je Angležu s svojimi sodelavci sledil Flaminio,
glavni nosilec Valdésove zapuščine. Pole, novi vodja skupine, je v prefi-
njenem spiritualizmu prepoznal sorodnost z nekaterimi protestantskimi
nauki in v njem videl odgovore na verska vprašanja tistega časa ter pot,
ki bi utegnila voditi do ponovne enotnosti evropskega krščanstva. Ker
je miselnost spiritualov kmalu prodrla v sam vrh rimske kurije, do po-
membnih prelatov s politično močjo, družbenim ugledom in nemalokrat
tudi cesarsko zaščito, se je sprva zdelo, da je skupina že pridobila širšo
legitimnost in verodostojnost. Lep primer tega so že omenjeni poskusi
iskanja kompromisa s heterodoksnim gibanjem v Modeni, pri katerih sta
se Morone in Contarini morala soočiti s predlogi, sorodnimi Valdésovim
naukom, ki so pričali o dejavni izmenjavi zamisli med krogom Reginalda
Polea in tamkajšnjimi intelektualci.
Poleti tistega leta, ko se je zdelo da bo kriva vera zajela poleg Modene
tudi Lucco, Neapelj in nekatera druga italijanska mesta, pa je bilo že
5 Alfabeto cristiano je najbolj znano delo Juana de Valdésa. Nastalo je leta 1536 v Neaplju
v obliki dialoga med avtorjem in Giulio Gonzago, v italijanskem prevodu pa so jo
anonimno natisnili leta 1545 v Benetkah. Knjižica ne vsebuje polemičnih teoloških
razprav, ampak razkriva predvsem osnovne smernice, torej abecedo, do krščanske
popolnosti, ki se kaže na duhovni ravni in ne v posvetnih stvareh.
50
