Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 61
Gorazd Andrejč
FILOZOFSKO-TEOLOŠKE OBRAVNAVE
JUDOVSTVA: SCHLEIERMACHER IN TILLICH
Rečeno je bilo, da so nemški liberalno-protestantski teologi 19. in
zgodnjega 20. stoletja ostali v svoji nastrojenosti močno protijudovski,
navkljub svoji afirmaciji religiozne svobode in podpori pri emancipa-
ciji Judov.1 Friedricha Schleiermacherja, »očeta liberalne teologije«,
navadn o štejejo za začetnika specifičnega tipa neo-markionističnega
protijudovstva, ki je vnesel radikalno zarezo med Staro in Novo zavezo,
in skladno s tem med judovstvom in krščanstvom (Gerdmar 2009, 61–64;
Helmer 2005, 236). Paul Tillich, ki je bil v tej situaciji na drugem koncu
zgodovine nemške liberalne teologije – natančneje, »na meji« med libe-
ralno teologijo in novo ortodoksijo –, je velikokrat razumljen kot tisti, ki
je skupaj z Barthom uspešno prekinil to specifično obliko protijudovstva
tako, da je na sistematičen način izpostavil poudarke kontinuitete med
Staro in Novo zavezo kot tudi med judovstvom in krščanstvom (Earley
1984, 232).
V pričujoči študiji nameravam problematizirati to razumevanje, in
sicer s primerjavo Shcleiermacherjevega in Tillichovega pogleda na ju-
dovstvo. Primerjava med Schleiermacherjem in Tillichom glede danega
področja je smiselna zaradi več razlogov. Oba sta bila politično dejav-
na, naslavljala sta drže krščanske in širše javnosti do Judov v Nemčiji
– Schleierm acher še posebej s svojim delom Pisma glede politično-teo
loške naloge (BR; prim. Crouter 2005, 123–139), Tillich pa s predava-
nji »Judovsko vprašanje« (Tillich [1953] 2004) in svojimi medvojnimi
1 Glej npr. Buber (1997, 191–194), Klein (1975), Wiese (1999; 2005), Gerdmar (2009)
in Ariel (2010).
59
FILOZOFSKO-TEOLOŠKE OBRAVNAVE
JUDOVSTVA: SCHLEIERMACHER IN TILLICH
Rečeno je bilo, da so nemški liberalno-protestantski teologi 19. in
zgodnjega 20. stoletja ostali v svoji nastrojenosti močno protijudovski,
navkljub svoji afirmaciji religiozne svobode in podpori pri emancipa-
ciji Judov.1 Friedricha Schleiermacherja, »očeta liberalne teologije«,
navadn o štejejo za začetnika specifičnega tipa neo-markionističnega
protijudovstva, ki je vnesel radikalno zarezo med Staro in Novo zavezo,
in skladno s tem med judovstvom in krščanstvom (Gerdmar 2009, 61–64;
Helmer 2005, 236). Paul Tillich, ki je bil v tej situaciji na drugem koncu
zgodovine nemške liberalne teologije – natančneje, »na meji« med libe-
ralno teologijo in novo ortodoksijo –, je velikokrat razumljen kot tisti, ki
je skupaj z Barthom uspešno prekinil to specifično obliko protijudovstva
tako, da je na sistematičen način izpostavil poudarke kontinuitete med
Staro in Novo zavezo kot tudi med judovstvom in krščanstvom (Earley
1984, 232).
V pričujoči študiji nameravam problematizirati to razumevanje, in
sicer s primerjavo Shcleiermacherjevega in Tillichovega pogleda na ju-
dovstvo. Primerjava med Schleiermacherjem in Tillichom glede danega
področja je smiselna zaradi več razlogov. Oba sta bila politično dejav-
na, naslavljala sta drže krščanske in širše javnosti do Judov v Nemčiji
– Schleierm acher še posebej s svojim delom Pisma glede politično-teo
loške naloge (BR; prim. Crouter 2005, 123–139), Tillich pa s predava-
nji »Judovsko vprašanje« (Tillich [1953] 2004) in svojimi medvojnimi
1 Glej npr. Buber (1997, 191–194), Klein (1975), Wiese (1999; 2005), Gerdmar (2009)
in Ariel (2010).
59
