Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 62
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
javnimi nagovori nemškemu ljudstvu (prim. Sturm 2002).V različnih,
vendar zgodovinsko povezanih družbenih in političnih kontekstih, sta
oba govorila in nastopala proti antisemitizmu in tradicionalnim verzi-
jam krščanskega protijudovstva. Po drugi strani sta oba izražala različna
protijudovska stališča, čeprav bi lahko bili v skušnjavi, da jih označimo
za »milejše oblike«, če jih primerjamo s tradicionalnimi krščanskimi po
gledi, in seveda še posebej z antisemitskimi pogledi »arijskih« ideologov
(vključno s teologi) v nacistični Nemčiji 30. in 40. let (Heschel 2010).
Ogledali si bomo, kako so Schleiermacherjeve in Tillichove osrednje
teološke in filozofske ideje vplivale (ali pač ne) na njun pogled kot tudi
odnos tako do judovstva kot do Judov kot ljudstva. Primerjava med
obema mislecema je možna ravno zaradi njunega globokega filozofske-
ga in sistematičnega pristopa k teološkim vprašanjem. Njuna stališča
oblikujejo specifične epistemološke, metafizične kot tudi zgodovinsko
teološke ideje, te pa so na različne načine prepletene z njuno zavezanostjo
kerigmi, torej krščanskemu oznanilu. Na koncu bom nakazal, kaj bi se
iz te primerjalne analize krščanske misli o judovstvu lahko naučili za
današnji čas.
Scheiermacher in judovstvo
Veliko raziskovalcev je že opazilo, da so Scheiermacherjeve grobe
protijudovske izjave nekako neskladne z njegovim sicer pozitivnim od-
nosom do »religije«, ki jo najde tudi izven krščanstva – tudi v judovstvu.
Recimo tale opazka iz njegovega dela O religiji: »[…] Judovstvo je že
dolgo časa mrtva religija, in tisti, ki se dandanes še vedno ponašajo z
njegovimi barvami, se dejansko nahajajo v položaju, v katerem sedijo in
žalujejo ob truplu nestrohnele mumije, objokujoč njen konec in žalostno
dediščino« (OR, 114). Take izjave so bile zelo različno interpretirane.
Po eni strani prizanesljivi bralci podcenjujejo njihovo protijudovsko
ost, pogosto tako, da izraženi protijudovski sentiment pripišejo vplivu
sekulariziranih krogov judovskih razsvetljencev (haskala), zbranih ok-
rog Henriette Herz (Pickle 1980; Crouter 2005). Po drugi strani kritike
pogosto zanese v nasprotno skrajnost: primer teh interpretacij je reci-
mo Newmanova, ki Schleiermacherjev opis judovstva kot »nestroh
60
javnimi nagovori nemškemu ljudstvu (prim. Sturm 2002).V različnih,
vendar zgodovinsko povezanih družbenih in političnih kontekstih, sta
oba govorila in nastopala proti antisemitizmu in tradicionalnim verzi-
jam krščanskega protijudovstva. Po drugi strani sta oba izražala različna
protijudovska stališča, čeprav bi lahko bili v skušnjavi, da jih označimo
za »milejše oblike«, če jih primerjamo s tradicionalnimi krščanskimi po
gledi, in seveda še posebej z antisemitskimi pogledi »arijskih« ideologov
(vključno s teologi) v nacistični Nemčiji 30. in 40. let (Heschel 2010).
Ogledali si bomo, kako so Schleiermacherjeve in Tillichove osrednje
teološke in filozofske ideje vplivale (ali pač ne) na njun pogled kot tudi
odnos tako do judovstva kot do Judov kot ljudstva. Primerjava med
obema mislecema je možna ravno zaradi njunega globokega filozofske-
ga in sistematičnega pristopa k teološkim vprašanjem. Njuna stališča
oblikujejo specifične epistemološke, metafizične kot tudi zgodovinsko
teološke ideje, te pa so na različne načine prepletene z njuno zavezanostjo
kerigmi, torej krščanskemu oznanilu. Na koncu bom nakazal, kaj bi se
iz te primerjalne analize krščanske misli o judovstvu lahko naučili za
današnji čas.
Scheiermacher in judovstvo
Veliko raziskovalcev je že opazilo, da so Scheiermacherjeve grobe
protijudovske izjave nekako neskladne z njegovim sicer pozitivnim od-
nosom do »religije«, ki jo najde tudi izven krščanstva – tudi v judovstvu.
Recimo tale opazka iz njegovega dela O religiji: »[…] Judovstvo je že
dolgo časa mrtva religija, in tisti, ki se dandanes še vedno ponašajo z
njegovimi barvami, se dejansko nahajajo v položaju, v katerem sedijo in
žalujejo ob truplu nestrohnele mumije, objokujoč njen konec in žalostno
dediščino« (OR, 114). Take izjave so bile zelo različno interpretirane.
Po eni strani prizanesljivi bralci podcenjujejo njihovo protijudovsko
ost, pogosto tako, da izraženi protijudovski sentiment pripišejo vplivu
sekulariziranih krogov judovskih razsvetljencev (haskala), zbranih ok-
rog Henriette Herz (Pickle 1980; Crouter 2005). Po drugi strani kritike
pogosto zanese v nasprotno skrajnost: primer teh interpretacij je reci-
mo Newmanova, ki Schleiermacherjev opis judovstva kot »nestroh
60
