Page 63 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 63
Gorazd Andrejč
nele mumije« in »mrtvega sadeža« razlaga, kot da neposredno izhaja iz
domnevnega Schleiermacherjevega pritrjevanja antisemitskemu (in ne
le protijudovskemu) prepričanju, da Judje nimajo resničnih človeških
občutkov! Obema pristopoma manjka uravnoteženosti. Z vsem spo-
štovanjem do Pickla (avtorja prvega pogleda) velja opozoriti, da je v
Schleiermacherjevem času obstajalo mnoštvo krščanskih protijudovskih
pogledov – različic teologije nadomestitve –, na temelju katerih je Schle-
iermacher lahko in tudi je gradil svoj pogled (bodisi zavestno ali pač ne;
in v precejšnjem neskladju z njegovo lastno teologijo religij, kot bomo
videli spodaj). Z vsem spoštovanjem do Newmana pa velja opozoriti
na Schleiermacherjev izraziti trud, da bi vključili jude kot Jude v polno
in enakopravno nemško državljanstvo (nacijo), kakor tudi na njegovo
eksplicitno kritiziranje in zavračanje antisemitizma (Newman oboje
ignorira), ki ga Schleiermacher opiše kot »široko razširjen«, a zmoten
pogled, po katerem naj bi domnevna »notranja pokvarjenost judov […]
bila tisti razlog, zaradi katerega jih je nevarno sprejeti v občansko druž-
bo.« (Schleiermacher v Crouter 2005, 130).
Schleiermacherjevo delo Pisma glede politično-teološke naloge, kjer
je najti to obsodbo antisemitizma – in ne le njegovi knjigi O religiji, Kr
ščanska vera in ostala filozofsko-teološka dela – odraža tudi določene
antisemitske poglede, o katerih bo več govora v nadaljevanju. Kljub
temu pa v literaturi o Schleiermacherju obstaja pomembno strinjanje v
zvezi s tem, da je njegov politični/državljanski argument glede polnega
priznanja Judov kot nemških državljanov utemeljen v njegovi filozofiji
religije, se pravi v njegovih »romantičnih pogledih na pozitivne religije
kot tiste, ki obstajajo skorajda kot organske entitete« (Crouter 2005,
132; prim. Pickle 1980, 123), in tudi glede tega, da se je »za razumevanje
njegovega stališča do vprašanja judovstva in Judov potrebno ozreti na
njegov splošni pogled« (Gerdmar 2009, 63).
V središču Schleiermacherjevega razumevanja nekrščanskih religij
in krščanskega odnosa do njih je seveda njegov koncept »religije«, ki ga
dojema kot pristen impulz in izkustveni vidik prisoten v vseh konkretnih
religijah. »Bistvo [religije] nista mišljenje ali delovanje, pač pa zor (intui
cija) in občutje« (OR, 22) oziroma »osnovno občutje za neskončno in
živo naravo. To praobčutje je bivanjska osnova, ki ne more biti mišljena,
61
nele mumije« in »mrtvega sadeža« razlaga, kot da neposredno izhaja iz
domnevnega Schleiermacherjevega pritrjevanja antisemitskemu (in ne
le protijudovskemu) prepričanju, da Judje nimajo resničnih človeških
občutkov! Obema pristopoma manjka uravnoteženosti. Z vsem spo-
štovanjem do Pickla (avtorja prvega pogleda) velja opozoriti, da je v
Schleiermacherjevem času obstajalo mnoštvo krščanskih protijudovskih
pogledov – različic teologije nadomestitve –, na temelju katerih je Schle-
iermacher lahko in tudi je gradil svoj pogled (bodisi zavestno ali pač ne;
in v precejšnjem neskladju z njegovo lastno teologijo religij, kot bomo
videli spodaj). Z vsem spoštovanjem do Newmana pa velja opozoriti
na Schleiermacherjev izraziti trud, da bi vključili jude kot Jude v polno
in enakopravno nemško državljanstvo (nacijo), kakor tudi na njegovo
eksplicitno kritiziranje in zavračanje antisemitizma (Newman oboje
ignorira), ki ga Schleiermacher opiše kot »široko razširjen«, a zmoten
pogled, po katerem naj bi domnevna »notranja pokvarjenost judov […]
bila tisti razlog, zaradi katerega jih je nevarno sprejeti v občansko druž-
bo.« (Schleiermacher v Crouter 2005, 130).
Schleiermacherjevo delo Pisma glede politično-teološke naloge, kjer
je najti to obsodbo antisemitizma – in ne le njegovi knjigi O religiji, Kr
ščanska vera in ostala filozofsko-teološka dela – odraža tudi določene
antisemitske poglede, o katerih bo več govora v nadaljevanju. Kljub
temu pa v literaturi o Schleiermacherju obstaja pomembno strinjanje v
zvezi s tem, da je njegov politični/državljanski argument glede polnega
priznanja Judov kot nemških državljanov utemeljen v njegovi filozofiji
religije, se pravi v njegovih »romantičnih pogledih na pozitivne religije
kot tiste, ki obstajajo skorajda kot organske entitete« (Crouter 2005,
132; prim. Pickle 1980, 123), in tudi glede tega, da se je »za razumevanje
njegovega stališča do vprašanja judovstva in Judov potrebno ozreti na
njegov splošni pogled« (Gerdmar 2009, 63).
V središču Schleiermacherjevega razumevanja nekrščanskih religij
in krščanskega odnosa do njih je seveda njegov koncept »religije«, ki ga
dojema kot pristen impulz in izkustveni vidik prisoten v vseh konkretnih
religijah. »Bistvo [religije] nista mišljenje ali delovanje, pač pa zor (intui
cija) in občutje« (OR, 22) oziroma »osnovno občutje za neskončno in
živo naravo. To praobčutje je bivanjska osnova, ki ne more biti mišljena,
61
