Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 65
Gorazd Andrejč
Schleiermacherjevemu vztrajanju pri superiornosti krščanstva v primer-
javi z vsemi drugimi religijami.3 Če sprejmemo, da Schleiermacherjeva
filozofija religij vključuje pluralistični vidik, se zastavlja vprašanje, ali je
vplivala na njegovo razumevanje judovstva ali ne; in če je, kako. Zakaj je
zavzel tako podcenjujoče stališče do judovstva, če pa je obenem zastopal
potencialno afirmativen odnos do vseh »zgodovinskih« nekrščanskih
religij, vključno z judovstvom (OR, 97–112)?
Ugotovimo lahko, da Schleiermacherjev enigmatičen opis judovstva v
njegovi O religiji kot tistega, ki ima »lepe, otroške poteze« (OR, 114) ozi-
roma kot tistega, ki vsebuje »pravi religiozni element«, lepo zaobjame no-
tranjo napetost v njegovem splošnem videnju judovstva. Po eni strani je
tu vsekakor razviden močno pokroviteljski odnos, še posebej ko primerja
krščanstvo kot »veličastnejše, sublimnejše in zrelega človeka vrednejše«
(OR, 115) z »otroškostjo« judovstva. Po drugi strani pa Schleiermacher
izrazi globoko spoštovanje in prepoznavanje ter priznavanje »religijske-
ga jedra« judovstva, še posebej kar se tiče »preroškega daru«, kot se je
razvil znotraj judovstva, in v primerjavi s katerim so »kristjani le otroci«
(OR, 115). Zato, čeprav negativne konotacije v Schleiermacherjevi rabi
besede »otroškost«, vsekakor obstajajo in jih ne gre prezreti, moramo
njegovo pripombo vendarle interpretirati v kontekstu njegove herme-
nevtike: tako npr. njegovega romantičnega poudarjanja »spontanosti« in
»drznosti«, ki sta značilni za otroke (v nasprotju z večino odraslih) in s
katerima otroci »prerokujejo« pomen njim še neznanih besed in povedi
(Bowie 1998, x–xi; v HC). »Otroškost« potemtakem implicira spontani,
pristno religijski izvor judovstva kot »edinstvene, partikularne religije«,
v nasprotju z razsvetljenjsko-judovskimi prikazi judovstva kot »religije
razuma« (Crouter 2005, 131–139; prim. tudi Ehrhardt 2012).
»Markionistična vrzel« med staro in novo zavezo, ki naj bi jo v sodob-
ni krščanski teologiji odprl ravno Schleiermacher, je tudi s strani njemu
3 Glej argument Jacqueline Marina (2004; 2008), da je kot podlaga za razvoj sodobne-
ga tipa religijskega pluralizma Schleiermacherjev pristop primernejši kakor pa npr.
apropriacija Kantovega, kot jo ponuja John Hick. Sodobno apropriacijo Schleierma-
cherjeve filozofije religije poleg Marinajeve ponuja tudi Reynolds (2005), ki svoje
razvija pluralistično stališče s kombiniranjem modificiranega Schleiermacherjevega
z elementi misli Charlesa Taylorja.
63
Schleiermacherjevemu vztrajanju pri superiornosti krščanstva v primer-
javi z vsemi drugimi religijami.3 Če sprejmemo, da Schleiermacherjeva
filozofija religij vključuje pluralistični vidik, se zastavlja vprašanje, ali je
vplivala na njegovo razumevanje judovstva ali ne; in če je, kako. Zakaj je
zavzel tako podcenjujoče stališče do judovstva, če pa je obenem zastopal
potencialno afirmativen odnos do vseh »zgodovinskih« nekrščanskih
religij, vključno z judovstvom (OR, 97–112)?
Ugotovimo lahko, da Schleiermacherjev enigmatičen opis judovstva v
njegovi O religiji kot tistega, ki ima »lepe, otroške poteze« (OR, 114) ozi-
roma kot tistega, ki vsebuje »pravi religiozni element«, lepo zaobjame no-
tranjo napetost v njegovem splošnem videnju judovstva. Po eni strani je
tu vsekakor razviden močno pokroviteljski odnos, še posebej ko primerja
krščanstvo kot »veličastnejše, sublimnejše in zrelega človeka vrednejše«
(OR, 115) z »otroškostjo« judovstva. Po drugi strani pa Schleiermacher
izrazi globoko spoštovanje in prepoznavanje ter priznavanje »religijske-
ga jedra« judovstva, še posebej kar se tiče »preroškega daru«, kot se je
razvil znotraj judovstva, in v primerjavi s katerim so »kristjani le otroci«
(OR, 115). Zato, čeprav negativne konotacije v Schleiermacherjevi rabi
besede »otroškost«, vsekakor obstajajo in jih ne gre prezreti, moramo
njegovo pripombo vendarle interpretirati v kontekstu njegove herme-
nevtike: tako npr. njegovega romantičnega poudarjanja »spontanosti« in
»drznosti«, ki sta značilni za otroke (v nasprotju z večino odraslih) in s
katerima otroci »prerokujejo« pomen njim še neznanih besed in povedi
(Bowie 1998, x–xi; v HC). »Otroškost« potemtakem implicira spontani,
pristno religijski izvor judovstva kot »edinstvene, partikularne religije«,
v nasprotju z razsvetljenjsko-judovskimi prikazi judovstva kot »religije
razuma« (Crouter 2005, 131–139; prim. tudi Ehrhardt 2012).
»Markionistična vrzel« med staro in novo zavezo, ki naj bi jo v sodob-
ni krščanski teologiji odprl ravno Schleiermacher, je tudi s strani njemu
3 Glej argument Jacqueline Marina (2004; 2008), da je kot podlaga za razvoj sodobne-
ga tipa religijskega pluralizma Schleiermacherjev pristop primernejši kakor pa npr.
apropriacija Kantovega, kot jo ponuja John Hick. Sodobno apropriacijo Schleierma-
cherjeve filozofije religije poleg Marinajeve ponuja tudi Reynolds (2005), ki svoje
razvija pluralistično stališče s kombiniranjem modificiranega Schleiermacherjevega
z elementi misli Charlesa Taylorja.
63
