Page 104 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 104
razprave, študije
je. Za reformacijo v tem drugem pomenu je torej značilen svojevrsten
»preroški« klic k vrnitvi h Bogu in k njegovi besedi, ki je potreben ved-
no znova, vsakokrat na nekoliko drugačen način, ker so pasti in maliki
vsake dobe različni. Tako razumljena reformacija je vedno nedokonča-
no delo, ki se vselej sooča z novimi izzivi in ki v vsakem času nanje naj-
de nove odgovore v okviru svojega temeljnega klica oziroma usmeritve.
Glede pojma mistike seveda obstaja več različnih mnenj, saj gre že
po vsebini za koncept, ki se izmika eksaktnim opredelitvam. William
Harmless v svojem delu o mistiki izhaja iz dveh definicij, ene srednje
veške in druge sodobne. Prva je izpod peresa pariškega teologa Jeana
Gersona in se glasi: »Mistična teologija je izkustveno spoznanje Boga,
ki se zgodi prek objema združujoče ljubezni« (v Harmless 2008, 5).
Drugo pa prispeva ameriški psiholog in filozof z začetka 20. stoletja
William James: »V mističnih stanjih postanemo eno z absolutnim in
se hkrati zavedamo svoje enosti.« (v Harmless 2008, 14) James ome-
nja tudi neizrekljivost in paradoksnost mističnih izkušenj. Harmless
pozneje navede še formulacijo Evelyn Underhill, pomembne avtorice
s tega področja, ki govori podobno: »Mistika v svoji čisti obliki je […]
znanost združitve z absolutnim« (v Harmless 2008, 252). Za naše na-
mene lahko to strnemo v naslednjo splošno definicijo: gre za duhov-
ne nauke in prakse, katerih cilj je »združitev duše z Bogom« oziroma
»jaza« z »absolutnim«.2 Ti nauki oziroma prakse pogosto vsebujejo ele-
mente, ki so nedoumljivi, neizrazljivi in zato (v skladu z izvornim po-
menom besede) skrivnostni.
Pojma »mistika« v Svetem pismu ne zasledimo, najdemo pa več so-
rodnih besed.3
2 Prim. tudi definicijo v SSKJ: mistika je »duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposred-
nejšem stiku z božanstvom« ter »nauk o tem«.
3 Med njimi najpomembnejša je mystérion (‘skrivnost/misterij’), ki jo enaindvajsetkrat zasledi-
mo že v Septuaginti, v Novi zavezi pa kar osemindvajsetkrat. »V novozavezni rabi tega izraza
se prepletajo pomeni, ki izvirajo iz grških misterijskih verstev (neizrekljiva in nedoumljiva vse-
bina posebnega razodetja, ki jo lahko samo nadrazumsko doživimo in nam osmišlja življen
je) in judovske apokaliptike (kjer skrivnosti kraljestva pomenijo Božje odrešenjsko delovanje
v preteklosti, sedanjosti in zlasti njegove namere za konec časov)« (Sveto 1997, 1498).
334
je. Za reformacijo v tem drugem pomenu je torej značilen svojevrsten
»preroški« klic k vrnitvi h Bogu in k njegovi besedi, ki je potreben ved-
no znova, vsakokrat na nekoliko drugačen način, ker so pasti in maliki
vsake dobe različni. Tako razumljena reformacija je vedno nedokonča-
no delo, ki se vselej sooča z novimi izzivi in ki v vsakem času nanje naj-
de nove odgovore v okviru svojega temeljnega klica oziroma usmeritve.
Glede pojma mistike seveda obstaja več različnih mnenj, saj gre že
po vsebini za koncept, ki se izmika eksaktnim opredelitvam. William
Harmless v svojem delu o mistiki izhaja iz dveh definicij, ene srednje
veške in druge sodobne. Prva je izpod peresa pariškega teologa Jeana
Gersona in se glasi: »Mistična teologija je izkustveno spoznanje Boga,
ki se zgodi prek objema združujoče ljubezni« (v Harmless 2008, 5).
Drugo pa prispeva ameriški psiholog in filozof z začetka 20. stoletja
William James: »V mističnih stanjih postanemo eno z absolutnim in
se hkrati zavedamo svoje enosti.« (v Harmless 2008, 14) James ome-
nja tudi neizrekljivost in paradoksnost mističnih izkušenj. Harmless
pozneje navede še formulacijo Evelyn Underhill, pomembne avtorice
s tega področja, ki govori podobno: »Mistika v svoji čisti obliki je […]
znanost združitve z absolutnim« (v Harmless 2008, 252). Za naše na-
mene lahko to strnemo v naslednjo splošno definicijo: gre za duhov-
ne nauke in prakse, katerih cilj je »združitev duše z Bogom« oziroma
»jaza« z »absolutnim«.2 Ti nauki oziroma prakse pogosto vsebujejo ele-
mente, ki so nedoumljivi, neizrazljivi in zato (v skladu z izvornim po-
menom besede) skrivnostni.
Pojma »mistika« v Svetem pismu ne zasledimo, najdemo pa več so-
rodnih besed.3
2 Prim. tudi definicijo v SSKJ: mistika je »duhovno življenje, ki se izraža v globljem, neposred-
nejšem stiku z božanstvom« ter »nauk o tem«.
3 Med njimi najpomembnejša je mystérion (‘skrivnost/misterij’), ki jo enaindvajsetkrat zasledi-
mo že v Septuaginti, v Novi zavezi pa kar osemindvajsetkrat. »V novozavezni rabi tega izraza
se prepletajo pomeni, ki izvirajo iz grških misterijskih verstev (neizrekljiva in nedoumljiva vse-
bina posebnega razodetja, ki jo lahko samo nadrazumsko doživimo in nam osmišlja življen
je) in judovske apokaliptike (kjer skrivnosti kraljestva pomenijo Božje odrešenjsko delovanje
v preteklosti, sedanjosti in zlasti njegove namere za konec časov)« (Sveto 1997, 1498).
334
