Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 109
matjaž črnivec
voslavnim naukom o poboženju.« (Collins 2010, 147) Sicer drži, da se je
Luther v poznejših letih distanciral od oblik mistike, ki so se mu zdele
preveč pod vplivom (novo)platonizma, vendar mistike kot take nikoli
ni v celoti zavrgel (Kocijančič 2017, 271–73). Branje Luthra, ki popolno-
ma prezre ali zanika mistično razsežnost njegovih spisov, je torej od-
raz filtrirajoče razsvetljenske, racionalistične in pozitivistične liberal-
no-protestantske recepcije in ne izhaja iz besedil samih.
In kar je za našo raziskavo še pomembnejše ter za mnoge morda
presenetljivo: mistični elementi in tendence se z Luthrom nikakor ne
končajo, temveč jim lahko sledimo skozi vso protestantsko zgodovi-
no vse do današnjih dni. Morda bi celo lahko govorili o nekakšni tra-
ditio mystica, ki jo vsaj pogojno zasledimo že v prvih krščanskih stolet-
jih, nato pri nekaterih srednjeveških piscih, od Nemške teologije naprej
pa tvori trdno sklenjeno verigo, ki prek Luthra, Arndta, Spenerja, Zin-
zendorfa, Wesleya in posvetitvenega gibanja 19. stoletja sega vse do bin-
koštnega gibanja v 20. stoletju. Omenjene mistične elemente v prote-
stantizmu, njihove navezave na zgodnejše tokove v krščanski mistiki
in njihov razvoj do sedanjih dni obravnavajo z različnih vidikov in ne-
izpodbitno potrjujejo številne sodobne raziskave (Bundy [1997] 2004;
Kärkkäinen 1999; Ward 2006; Van Elferen 2009; Collins 2010; Ma-
caskill 2013, 77–99; Kocijančič 2017, 273–77). Vsekakor velja naslednje:
čeprav mistična smer v zgodovini protestantizma resda ne predstavlja
njegove glavnine, to nikakor ni tok, ki bi bil zanemarljiv ali margina-
len, temveč spada med temeljne vidike reformacijskega gibanja v vseh
njegovih obdobjih.
Mistika Božje besede
V kakšnem smislu bi torej lahko govorili o protestantski mistiki ozi-
roma o mistiki, ki jo zagovarja in prakticira reformacija kot nadčasov-
no gibanje?
Menim, da gre odgovor iskati na področju posebnega poudarka na
Božji besedi, ki je značilen za reformacijo. Temeljni uvid reformaci-
339
voslavnim naukom o poboženju.« (Collins 2010, 147) Sicer drži, da se je
Luther v poznejših letih distanciral od oblik mistike, ki so se mu zdele
preveč pod vplivom (novo)platonizma, vendar mistike kot take nikoli
ni v celoti zavrgel (Kocijančič 2017, 271–73). Branje Luthra, ki popolno-
ma prezre ali zanika mistično razsežnost njegovih spisov, je torej od-
raz filtrirajoče razsvetljenske, racionalistične in pozitivistične liberal-
no-protestantske recepcije in ne izhaja iz besedil samih.
In kar je za našo raziskavo še pomembnejše ter za mnoge morda
presenetljivo: mistični elementi in tendence se z Luthrom nikakor ne
končajo, temveč jim lahko sledimo skozi vso protestantsko zgodovi-
no vse do današnjih dni. Morda bi celo lahko govorili o nekakšni tra-
ditio mystica, ki jo vsaj pogojno zasledimo že v prvih krščanskih stolet-
jih, nato pri nekaterih srednjeveških piscih, od Nemške teologije naprej
pa tvori trdno sklenjeno verigo, ki prek Luthra, Arndta, Spenerja, Zin-
zendorfa, Wesleya in posvetitvenega gibanja 19. stoletja sega vse do bin-
koštnega gibanja v 20. stoletju. Omenjene mistične elemente v prote-
stantizmu, njihove navezave na zgodnejše tokove v krščanski mistiki
in njihov razvoj do sedanjih dni obravnavajo z različnih vidikov in ne-
izpodbitno potrjujejo številne sodobne raziskave (Bundy [1997] 2004;
Kärkkäinen 1999; Ward 2006; Van Elferen 2009; Collins 2010; Ma-
caskill 2013, 77–99; Kocijančič 2017, 273–77). Vsekakor velja naslednje:
čeprav mistična smer v zgodovini protestantizma resda ne predstavlja
njegove glavnine, to nikakor ni tok, ki bi bil zanemarljiv ali margina-
len, temveč spada med temeljne vidike reformacijskega gibanja v vseh
njegovih obdobjih.
Mistika Božje besede
V kakšnem smislu bi torej lahko govorili o protestantski mistiki ozi-
roma o mistiki, ki jo zagovarja in prakticira reformacija kot nadčasov-
no gibanje?
Menim, da gre odgovor iskati na področju posebnega poudarka na
Božji besedi, ki je značilen za reformacijo. Temeljni uvid reformaci-
339
