Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 108
razprave, študije
Po prepričanju sodobnih finskih raziskovalcev Luthra9 gre tu za
»realn o-ontično« prisotnost Kristusa, ne zgolj za subjektivno doživljan
je posledic Božjega delovanja v verujočem (Kärkkäinen 1999).10
S pomočjo vere »zunanja Božja beseda« (se pravi takšna, na kakršno
naletimo pri pridigi ali pri branju Svetega pisma) postane »notranji del«
verujočega in ga vzpostavlja na novo, ga prerodi. Evangelij kot »verbum
spirituale – duhovna Beseda« je posredovan prek »verbum externum –
zunanje besede« (Haas 1986, 200). Za združitev duše z Bogom Luther
uporablja tudi ustaljeno biblično metaforo združitve med nevesto in
ženinom, ki je od Bernarda iz Clairvauxa naprej eden ključnih toposov
srednjeveške mistike:
Ne samo da vera daje toliko, da duša postane enaka božji Besedi, polna
vseh milosti, svobodna in odrešena, temveč združi tudi dušo s Kristusom
kakor kako nevesto z ženinom. (Luther [1520] 2002, 74)
Sodobni finski raziskovalci Luthra so na podlagi statistične anali-
ze njegovih besedil celo ugotovili, da se beseda »deifikacija« (deificatio)
ali »poboženje« (Vergöttlichung) pri Luthru pojavlja večkrat kakor fraza
»teologija križa« (theologia crucis). »Luthrova lastna besedila o opravi-
čenju po veri predpostavljajo udeleženost v Bogu, ki je vzporedna s pra-
9 Začetnik te šole je Tuomo Mannermaa, ki že od 80-ih let prejšnjega stoletja zastopa stališče, da
je pojem poboženja v jedru Luthrove teologije (Collins 2010, 146).
10 Takšno naziranje se ujema z določenim pomenskim odtenkom grškega besedila, na katerega
naletimo na nekaterih ključnih mestih Pavlovih pisem (Rim 3,22; Gal 2,16.20; 3,22; Flp 3,9).
Tu najdemo besedno zvezo pístis Christoû, ki se sicer večinoma prevaja kot »vera v Kristusa«,
vendar dobesedno pomeni »zvestobo/vero Kristusa« oziroma »Kristusovo zvestobo/vero«. V
skladu s tem lahko npr. Rim 3,22 razumemo takole: »Božja pravičnost (se daje) po Kristu-
sovi zvestobi, in sicer vsem, ki verujejo vanj/so mu zvesti.« Podobno lahko razumemo tudi
Pavlov programski stavek o »Božji pravičnosti iz vere v vero« (Rim 1,17), namreč da je tukaj
najprej mišljena Kristusova zvestoba, ki prehaja v človeško vero (prim. Barth 2002, 38–39).
Meja med tem, kaj je Kristusova zvestoba Bogu in kaj vernikova vera/zvestoba Kristusu, je to-
rej v g rškem izvirniku zabrisana; gre za sovpadanje Božje zvestobe in človeške vere, za srečan
je dveh zvestob, za kateri bi lahko trdili, da sta v ontološkem smislu eno. Ta interpretativna od-
prtost je pomenljiva, saj se v Kristusovi zvestobi Bogu dejansko začenja in tudi že uresniču-
je človekova-Adamova vera/zvestoba. Tako Kristus prehaja v človeka in ga opravičuje, se pravi
privede v pravi, spravljeni odnos in do združitve Bogom – kakor nam govori zgornji Luthrov
navedek.
338
Po prepričanju sodobnih finskih raziskovalcev Luthra9 gre tu za
»realn o-ontično« prisotnost Kristusa, ne zgolj za subjektivno doživljan
je posledic Božjega delovanja v verujočem (Kärkkäinen 1999).10
S pomočjo vere »zunanja Božja beseda« (se pravi takšna, na kakršno
naletimo pri pridigi ali pri branju Svetega pisma) postane »notranji del«
verujočega in ga vzpostavlja na novo, ga prerodi. Evangelij kot »verbum
spirituale – duhovna Beseda« je posredovan prek »verbum externum –
zunanje besede« (Haas 1986, 200). Za združitev duše z Bogom Luther
uporablja tudi ustaljeno biblično metaforo združitve med nevesto in
ženinom, ki je od Bernarda iz Clairvauxa naprej eden ključnih toposov
srednjeveške mistike:
Ne samo da vera daje toliko, da duša postane enaka božji Besedi, polna
vseh milosti, svobodna in odrešena, temveč združi tudi dušo s Kristusom
kakor kako nevesto z ženinom. (Luther [1520] 2002, 74)
Sodobni finski raziskovalci Luthra so na podlagi statistične anali-
ze njegovih besedil celo ugotovili, da se beseda »deifikacija« (deificatio)
ali »poboženje« (Vergöttlichung) pri Luthru pojavlja večkrat kakor fraza
»teologija križa« (theologia crucis). »Luthrova lastna besedila o opravi-
čenju po veri predpostavljajo udeleženost v Bogu, ki je vzporedna s pra-
9 Začetnik te šole je Tuomo Mannermaa, ki že od 80-ih let prejšnjega stoletja zastopa stališče, da
je pojem poboženja v jedru Luthrove teologije (Collins 2010, 146).
10 Takšno naziranje se ujema z določenim pomenskim odtenkom grškega besedila, na katerega
naletimo na nekaterih ključnih mestih Pavlovih pisem (Rim 3,22; Gal 2,16.20; 3,22; Flp 3,9).
Tu najdemo besedno zvezo pístis Christoû, ki se sicer večinoma prevaja kot »vera v Kristusa«,
vendar dobesedno pomeni »zvestobo/vero Kristusa« oziroma »Kristusovo zvestobo/vero«. V
skladu s tem lahko npr. Rim 3,22 razumemo takole: »Božja pravičnost (se daje) po Kristu-
sovi zvestobi, in sicer vsem, ki verujejo vanj/so mu zvesti.« Podobno lahko razumemo tudi
Pavlov programski stavek o »Božji pravičnosti iz vere v vero« (Rim 1,17), namreč da je tukaj
najprej mišljena Kristusova zvestoba, ki prehaja v človeško vero (prim. Barth 2002, 38–39).
Meja med tem, kaj je Kristusova zvestoba Bogu in kaj vernikova vera/zvestoba Kristusu, je to-
rej v g rškem izvirniku zabrisana; gre za sovpadanje Božje zvestobe in človeške vere, za srečan
je dveh zvestob, za kateri bi lahko trdili, da sta v ontološkem smislu eno. Ta interpretativna od-
prtost je pomenljiva, saj se v Kristusovi zvestobi Bogu dejansko začenja in tudi že uresniču-
je človekova-Adamova vera/zvestoba. Tako Kristus prehaja v človeka in ga opravičuje, se pravi
privede v pravi, spravljeni odnos in do združitve Bogom – kakor nam govori zgornji Luthrov
navedek.
338
