Page 105 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 105
matjaž črnivec
Protestantska mistika?
Povezovati reformacijo z mistiko se lahko marsikomu zdi nenavad
no ali celo v izhodišču zgrešeno. Uveljavljeno prepričanje je, da naj bi
bila protestantska teologija mistiki povsem nenaklonjena in nasprotna.
Znano je, da sta Calvin in Luther ostro napadala določene mistične
pisce, še posebej (Psevdo) Dionizija Areopagita. Večina sodobnih pro-
testantov zato odklanja kakršno koli mistiko v teoriji in praksi. Na pri-
mer: evangelijski spletni portal gotQuestions.org z značilno funda-
mentalistično odločnostjo krščansko mistiko odpiše kot »oksimoron«.
»Mistika ni izkustvo kristjana.« Očita ji predvsem lastno naprezanje in
oponašanje Kristusa, ki nikogar ne more privesti do podobnosti s Kris-
tusom. Kristjan naj bi sicer po Svetem Duhu lahko neposredno doživ
ljal Boga, vendar se ta duhovna resnica razpoznava zgolj razumsko.
(What 2017)
Vendar zadeva takoj pod površino ni več tako jasna in s amoumevna.
Malo manj je znano, da je Martin Luther ravno v usodnih letih 1516–
18 intenzivno bral mistične avtorje (vključno z omenjenim Dionizijem)
– se pravi ravno v času, ko je prišel do ključnega reformacijskega spoz-
nanja o opravičenju samo po veri. V t. i. negativni teologiji lahko vidi-
mo enega izmed ključev, ki so Luthru pomagali zasnovati zasuk proč
od vseh človeških del in naporov, s katerimi bi si človek kakor koli las-
til Boga ali dostopal do njega.4
Poleg tega je Luther še v poznejših spisih pozitivno ocenjeval neka-
tere zahodne mistične pisce, kot sta na primer Bernard iz Clairv auxa
in Bonaventura, ker jim ni šlo zgolj za abstraktno spekulacijo, ampak
so izhajali iz Kristusovega učlovečenja in križa. Dejstvo je tudi, da je
Luther vse življenje visoko cenil nemškega mistika Janeza Taulerja, ki
je bil učenec Mojstra Eckharta in je razširjal njegove ideje. Dejansko
že pri Eckhartu zasledimo predstavo, da je človekovo opravičenje Bož-
je delo »totaliter ab aliquo extra – povsem od nekod zunaj« (Haas 1986,
206), se pravi brez človeških zaslug. Ta pravičnost je pred dobrimi deli:
4 Glede povezave med Luthrom in mistiko prim. Haas 1986; Collins 2010, 145–48 in Kärkkäi-
nen 1999. Več navedkov, ki sledijo, povzemam po Haasovem članku.
335
Protestantska mistika?
Povezovati reformacijo z mistiko se lahko marsikomu zdi nenavad
no ali celo v izhodišču zgrešeno. Uveljavljeno prepričanje je, da naj bi
bila protestantska teologija mistiki povsem nenaklonjena in nasprotna.
Znano je, da sta Calvin in Luther ostro napadala določene mistične
pisce, še posebej (Psevdo) Dionizija Areopagita. Večina sodobnih pro-
testantov zato odklanja kakršno koli mistiko v teoriji in praksi. Na pri-
mer: evangelijski spletni portal gotQuestions.org z značilno funda-
mentalistično odločnostjo krščansko mistiko odpiše kot »oksimoron«.
»Mistika ni izkustvo kristjana.« Očita ji predvsem lastno naprezanje in
oponašanje Kristusa, ki nikogar ne more privesti do podobnosti s Kris-
tusom. Kristjan naj bi sicer po Svetem Duhu lahko neposredno doživ
ljal Boga, vendar se ta duhovna resnica razpoznava zgolj razumsko.
(What 2017)
Vendar zadeva takoj pod površino ni več tako jasna in s amoumevna.
Malo manj je znano, da je Martin Luther ravno v usodnih letih 1516–
18 intenzivno bral mistične avtorje (vključno z omenjenim Dionizijem)
– se pravi ravno v času, ko je prišel do ključnega reformacijskega spoz-
nanja o opravičenju samo po veri. V t. i. negativni teologiji lahko vidi-
mo enega izmed ključev, ki so Luthru pomagali zasnovati zasuk proč
od vseh človeških del in naporov, s katerimi bi si človek kakor koli las-
til Boga ali dostopal do njega.4
Poleg tega je Luther še v poznejših spisih pozitivno ocenjeval neka-
tere zahodne mistične pisce, kot sta na primer Bernard iz Clairv auxa
in Bonaventura, ker jim ni šlo zgolj za abstraktno spekulacijo, ampak
so izhajali iz Kristusovega učlovečenja in križa. Dejstvo je tudi, da je
Luther vse življenje visoko cenil nemškega mistika Janeza Taulerja, ki
je bil učenec Mojstra Eckharta in je razširjal njegove ideje. Dejansko
že pri Eckhartu zasledimo predstavo, da je človekovo opravičenje Bož-
je delo »totaliter ab aliquo extra – povsem od nekod zunaj« (Haas 1986,
206), se pravi brez človeških zaslug. Ta pravičnost je pred dobrimi deli:
4 Glede povezave med Luthrom in mistiko prim. Haas 1986; Collins 2010, 145–48 in Kärkkäi-
nen 1999. Več navedkov, ki sledijo, povzemam po Haasovem članku.
335
