Page 106 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 106
razprave, študije
Če si sam pravičen, so pravična tudi tvoja dela […] dela nas ne posve-
čujejo, temveč moramo mi posvečevati dela […] kdor se Boga res trdno
oklen e, se ga prime vse, kar je Božjega. (Eckhart 1995, 55)
To so prepričanja, ki so pozneje postala značilna za Luthra.
Predvsem pa je pomenljivo, da je Luther v letih 1516 in 1518 dvakrat
izdal nemški mistični spis, ki mu je sam dal naslov Theologia Deutsch.5
Gre za sploh prvo tiskano izdajo tega dela, ki je nastalo približno dvesto
let prej v okviru gibanja t. i. Božjih prijateljev6 in ki se vsebinsko naslan
ja na Dionizija Areopagita ter na srednjeveške nemške mistike, Eckhar-
ta in Taulerja. Luther je o tem delu zapisal:
Poleg Biblije in sv. Avguština ni nikdar prišla v moje roke knjiga, iz ka-
tere bi se naučil ali hotel naučiti več o tem, kaj so Bog, Kristus, človek in
vse stvari (v Kocijančič 2017, 267).
Knjiga je samo za časa Luthrovega življenja doživela še petnajst iz-
daj oziroma natisov, do srede 19. stoletja pa vsaj šestdeset izdaj, kar pri-
ča o tem, da je bila med nemškim protestantskim bralstvom izredno
priljubljena (Winkworth 1860, xxi).7
Nemška teologija kot cilj Božjega odrešenjskega delovanja in s tem
tudi krščanske duhovnosti predstavi »poboženje«,8 ki je razumljeno kot
5 Delo je pravkar izšlo tudi v slovenščini (Nemška 2017). Prevedel ga je Gorazd Kocijančič, ki je
napisal tudi spremno besedo (Kocijančič 2017). V slednji razvije prodorno tezo, da je ukore-
ninjenost protestantizma v srednjeveški nemški mistiki lahko pomemben duhovni gradnik za
ekumensko odkrivanje edinosti med katoliškimi in protestantskimi kristjani. Do podobnega
spoznanja je s povsem druge strani prišel tudi W. R. Ward, namreč da je prav mistična smer v
protestantizmu tista, ki se lahko v največji meri izogne očitku, da protestantizma pred 16. sto-
letjem sploh ni bilo (Ward 2006, 14–15).
6 »Tako so se v navezavi na biblični izraz (prim. zlasti Jn 15,15) imenovali člani neformalnih
skupnosti, ki so v poznem srednjem veku gojile intenzivno duhovno življenje z mističnimi po-
udarki. Dejavni so bili zlasti v Strasbourgu in ob Renu, od Švice od Nizozemske« (Kocijančič
2017, 244).
7 S pomočjo nizozemskega (1521), latinskega (1557), francoskega (1558) in drugih poznejših
prevodov se je širila po vsej Evropi (Kocijančič 2017, 247) – predvsem med protestanti, kajti
Katoliška cerkev jo je prepovedala že leta 1546, najverjetneje predvsem zato, ker jo je popula-
riziral Luther (Kocijančič 2017, 278).
8 Grško théosis, temeljni pojem v pravoslavni mistiki; prim. Loski 2008. Toda Paul M. Collins
prepričljivo dokazuje, da ta pojem ni izključno vezan na krščanski Vzhod, kakor se včasih do-
336
Če si sam pravičen, so pravična tudi tvoja dela […] dela nas ne posve-
čujejo, temveč moramo mi posvečevati dela […] kdor se Boga res trdno
oklen e, se ga prime vse, kar je Božjega. (Eckhart 1995, 55)
To so prepričanja, ki so pozneje postala značilna za Luthra.
Predvsem pa je pomenljivo, da je Luther v letih 1516 in 1518 dvakrat
izdal nemški mistični spis, ki mu je sam dal naslov Theologia Deutsch.5
Gre za sploh prvo tiskano izdajo tega dela, ki je nastalo približno dvesto
let prej v okviru gibanja t. i. Božjih prijateljev6 in ki se vsebinsko naslan
ja na Dionizija Areopagita ter na srednjeveške nemške mistike, Eckhar-
ta in Taulerja. Luther je o tem delu zapisal:
Poleg Biblije in sv. Avguština ni nikdar prišla v moje roke knjiga, iz ka-
tere bi se naučil ali hotel naučiti več o tem, kaj so Bog, Kristus, človek in
vse stvari (v Kocijančič 2017, 267).
Knjiga je samo za časa Luthrovega življenja doživela še petnajst iz-
daj oziroma natisov, do srede 19. stoletja pa vsaj šestdeset izdaj, kar pri-
ča o tem, da je bila med nemškim protestantskim bralstvom izredno
priljubljena (Winkworth 1860, xxi).7
Nemška teologija kot cilj Božjega odrešenjskega delovanja in s tem
tudi krščanske duhovnosti predstavi »poboženje«,8 ki je razumljeno kot
5 Delo je pravkar izšlo tudi v slovenščini (Nemška 2017). Prevedel ga je Gorazd Kocijančič, ki je
napisal tudi spremno besedo (Kocijančič 2017). V slednji razvije prodorno tezo, da je ukore-
ninjenost protestantizma v srednjeveški nemški mistiki lahko pomemben duhovni gradnik za
ekumensko odkrivanje edinosti med katoliškimi in protestantskimi kristjani. Do podobnega
spoznanja je s povsem druge strani prišel tudi W. R. Ward, namreč da je prav mistična smer v
protestantizmu tista, ki se lahko v največji meri izogne očitku, da protestantizma pred 16. sto-
letjem sploh ni bilo (Ward 2006, 14–15).
6 »Tako so se v navezavi na biblični izraz (prim. zlasti Jn 15,15) imenovali člani neformalnih
skupnosti, ki so v poznem srednjem veku gojile intenzivno duhovno življenje z mističnimi po-
udarki. Dejavni so bili zlasti v Strasbourgu in ob Renu, od Švice od Nizozemske« (Kocijančič
2017, 244).
7 S pomočjo nizozemskega (1521), latinskega (1557), francoskega (1558) in drugih poznejših
prevodov se je širila po vsej Evropi (Kocijančič 2017, 247) – predvsem med protestanti, kajti
Katoliška cerkev jo je prepovedala že leta 1546, najverjetneje predvsem zato, ker jo je popula-
riziral Luther (Kocijančič 2017, 278).
8 Grško théosis, temeljni pojem v pravoslavni mistiki; prim. Loski 2008. Toda Paul M. Collins
prepričljivo dokazuje, da ta pojem ni izključno vezan na krščanski Vzhod, kakor se včasih do-
336
