Page 99 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 99
cvetka hedžet tÓth
čim konkretneje in ne abstraktno. Tillichov klic k zgodovinsko ozaveš
čenemu času se glasi: nikakršno abstraktno zanikanje časa, samo in
zgolj konkretna kritika časa. Najprej in kot prvo je treba prepoznati de-
monsko oziroma demonske sile našega časa, tako
kot so to za svoj čas videli stari preroki, prakrščanstvo, Luter, Marx in
Nietzsche. Kar ostaja v abstraktnem zanikanju, ne pozna konkretnega za-
nikanja. (Tillich [1963] 1959–75, 6:32)
Konkretno preroški boj potrebuje precej poguma za odločitev, da
skušamo določiti identiteto naši, zdajšnji konkretnosti in ta je stvar te-
meljitega prepoznavanja problemov časa, demonskega »tu« in »zdaj«,
nakopičenega zla, ker zlo, ki je med nami, zahteva, da nanj pokažemo
in ga izgovorimo. Tako kot ameriški filozof Richard Rorty (1931–2007),
ki je Tillicha zelo spoštoval in upošteval.
Iz Rortyjevega življenjepisa izvemo (Hedžet Tóth, 172), da je bil po
materini strani njegov stari oče teolog Walter Rauschenbusch (1861–
1918). Morda je v tem njegovem družinskem poreklu kanček nečesa
eshatološkega, težnja v mišljenju in sploh dojemanju prepoznati nekaj
odrešenjskega. V eseju Spodletele prerokbe, veličastna upanja (1998) po-
udarja, da še vedno beremo Novo zavezo in Komunistični manifest, po
Rortyju zato, ker v obeh iščemo navdih (inspiration) in spodbude (en-
couragement): »Kajti oba dokumenta sta izraz istega upanja: da se bomo
nekega dne pripravljeni in sposobni soočiti s potrebami vseh ljudi s ta-
kim spoštovanjem in s tako obzirnostjo, kot jih čutimo do potreb tistih,
ki so nam najbližje in ki jih imamo radi.« (Rorty 1999, 202–03) O tem,
da bi omenjena dokumenta izgubljala aktualnost, po Rortyju ne more
biti govora, nasprotno:
Obe besedili sta z leti pridobili moč navdiha. Kajti vsako od njiju je
ustanovni dokument gibanja, ki je veliko naredilo za svobodo ljudi in za
enakopravnost med njimi. (Rorty 1999, 203)
Toda to sta dokumenta, ki ju ne beremo kot prerokbe, ampak kot
navdihujoče branje, kajti:
329
čim konkretneje in ne abstraktno. Tillichov klic k zgodovinsko ozaveš
čenemu času se glasi: nikakršno abstraktno zanikanje časa, samo in
zgolj konkretna kritika časa. Najprej in kot prvo je treba prepoznati de-
monsko oziroma demonske sile našega časa, tako
kot so to za svoj čas videli stari preroki, prakrščanstvo, Luter, Marx in
Nietzsche. Kar ostaja v abstraktnem zanikanju, ne pozna konkretnega za-
nikanja. (Tillich [1963] 1959–75, 6:32)
Konkretno preroški boj potrebuje precej poguma za odločitev, da
skušamo določiti identiteto naši, zdajšnji konkretnosti in ta je stvar te-
meljitega prepoznavanja problemov časa, demonskega »tu« in »zdaj«,
nakopičenega zla, ker zlo, ki je med nami, zahteva, da nanj pokažemo
in ga izgovorimo. Tako kot ameriški filozof Richard Rorty (1931–2007),
ki je Tillicha zelo spoštoval in upošteval.
Iz Rortyjevega življenjepisa izvemo (Hedžet Tóth, 172), da je bil po
materini strani njegov stari oče teolog Walter Rauschenbusch (1861–
1918). Morda je v tem njegovem družinskem poreklu kanček nečesa
eshatološkega, težnja v mišljenju in sploh dojemanju prepoznati nekaj
odrešenjskega. V eseju Spodletele prerokbe, veličastna upanja (1998) po-
udarja, da še vedno beremo Novo zavezo in Komunistični manifest, po
Rortyju zato, ker v obeh iščemo navdih (inspiration) in spodbude (en-
couragement): »Kajti oba dokumenta sta izraz istega upanja: da se bomo
nekega dne pripravljeni in sposobni soočiti s potrebami vseh ljudi s ta-
kim spoštovanjem in s tako obzirnostjo, kot jih čutimo do potreb tistih,
ki so nam najbližje in ki jih imamo radi.« (Rorty 1999, 202–03) O tem,
da bi omenjena dokumenta izgubljala aktualnost, po Rortyju ne more
biti govora, nasprotno:
Obe besedili sta z leti pridobili moč navdiha. Kajti vsako od njiju je
ustanovni dokument gibanja, ki je veliko naredilo za svobodo ljudi in za
enakopravnost med njimi. (Rorty 1999, 203)
Toda to sta dokumenta, ki ju ne beremo kot prerokbe, ampak kot
navdihujoče branje, kajti:
329
