Page 107 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 107
matjaž črnivec
učlovečenje Boga v vsakem posamezniku, kot nekakšna ponovitev ozi-
roma konkretizacija Kristusovega učlovečenja. Tega človek ne dosega
s svojo močjo in dejavnostjo, ampak pasivno. Ključni pojem pri tem je
»utrpevanje Boga«. Konec 3. poglavja na primer takole govori o popra-
vitvi človekove padlosti v Adamu:
Pri tej povrnitvi v dobro stanje in popravitvi ne morem in tudi ne
smem prav nič sodelovati, temveč je (to delovanje) golo, čisto utrpevanje,
tako da Bog sam vse dela in udejanja, jaz pa utrpevam njega in njegova
dela in njegovo voljo. (Nemška 2017, 31)
Podobnost s poznejšo Luthrovo mislijo – v skladu s katero moramo
opravičenje iskati brez lastnih del, samo po veri, ki je sprejemanje Kris-
tusovega daru – je očitna.
Ne samo Luthrovo poznavanje in vseživljenjsko odobravanje neka-
terih mističnih spisov in piscev, temveč tudi vsebina njegovih lastnih
del kaže, da je v osnovi nadaljeval z mistiko (v skladu z našo zgornjo
definicijo), vendar na nov način, z novo osnovo: v Luthrovi mistiki dobi
ključno vlogo vera, ki pride iz poslušanja Božje besede. Za Luthra je
značilno, da je »sama vera postala sredstvo zedinjenja med človekom in
Bogom. […] Pri Luthru lahko z gotovostjo govorimo o mistiki vere ozi-
roma mistiki opravičenja.« (Haas 1986, 204) Luther sam je v Govorih o
Pismu Galačanom (1535) glede »prave vere« povedal naslednje:
Kristusa se oprime na tak način, da je Kristus predmet vere, ali raje ne
predmet, temveč Tisti, ki je v sami veri prisoten. Zato vera opravičuje, ker
se oprime in prejme v last ta zaklad, to je prisotnega Kristusa. (v Kärkkäi-
nen 1999)
mneva, saj ga je mogoče zaslediti pri sholastikih, pri srednjeveških in novejših zahodnih mi-
stikih ter tudi pri različnih protestantskih piscih in gibanjih (Collins 2010, 111–70). Veli-Ma-
tti Kärkkäinen v tem pojmu celo vidi potencial za ekumensko zbliževanje med protestantskimi
in pravoslavnimi kristjani (Kärkkäinen 1999). Glede poboženja v Nemški teologiji prim. Koci-
jančič 2017, 262–63.
337
učlovečenje Boga v vsakem posamezniku, kot nekakšna ponovitev ozi-
roma konkretizacija Kristusovega učlovečenja. Tega človek ne dosega
s svojo močjo in dejavnostjo, ampak pasivno. Ključni pojem pri tem je
»utrpevanje Boga«. Konec 3. poglavja na primer takole govori o popra-
vitvi človekove padlosti v Adamu:
Pri tej povrnitvi v dobro stanje in popravitvi ne morem in tudi ne
smem prav nič sodelovati, temveč je (to delovanje) golo, čisto utrpevanje,
tako da Bog sam vse dela in udejanja, jaz pa utrpevam njega in njegova
dela in njegovo voljo. (Nemška 2017, 31)
Podobnost s poznejšo Luthrovo mislijo – v skladu s katero moramo
opravičenje iskati brez lastnih del, samo po veri, ki je sprejemanje Kris-
tusovega daru – je očitna.
Ne samo Luthrovo poznavanje in vseživljenjsko odobravanje neka-
terih mističnih spisov in piscev, temveč tudi vsebina njegovih lastnih
del kaže, da je v osnovi nadaljeval z mistiko (v skladu z našo zgornjo
definicijo), vendar na nov način, z novo osnovo: v Luthrovi mistiki dobi
ključno vlogo vera, ki pride iz poslušanja Božje besede. Za Luthra je
značilno, da je »sama vera postala sredstvo zedinjenja med človekom in
Bogom. […] Pri Luthru lahko z gotovostjo govorimo o mistiki vere ozi-
roma mistiki opravičenja.« (Haas 1986, 204) Luther sam je v Govorih o
Pismu Galačanom (1535) glede »prave vere« povedal naslednje:
Kristusa se oprime na tak način, da je Kristus predmet vere, ali raje ne
predmet, temveč Tisti, ki je v sami veri prisoten. Zato vera opravičuje, ker
se oprime in prejme v last ta zaklad, to je prisotnega Kristusa. (v Kärkkäi-
nen 1999)
mneva, saj ga je mogoče zaslediti pri sholastikih, pri srednjeveških in novejših zahodnih mi-
stikih ter tudi pri različnih protestantskih piscih in gibanjih (Collins 2010, 111–70). Veli-Ma-
tti Kärkkäinen v tem pojmu celo vidi potencial za ekumensko zbliževanje med protestantskimi
in pravoslavnimi kristjani (Kärkkäinen 1999). Glede poboženja v Nemški teologiji prim. Koci-
jančič 2017, 262–63.
337
