Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 110
razprave, študije
je, njeno glavno gonilo, najpomembnejši vir, iz katerega se navdihu-
je, je namreč spoznanje, da obstaja nekaj takega, kot je »Božja bese-
da«. Obstaja živi govor živega Boga živemu človeku. In ker ta obstaja,
je jasno, da mora biti prvo prizadevanje vsega, kar se imenuje krščan-
sko, ravno prizadevanje za slišanje, sprejemanje, verovanje in upošte-
vanje te besede.
Kristjan je človek, ki se je znašel pod udarom, impaktom Božje be-
sede. Če se temu naskoku podredi v »poslušnosti vere«, postane »ujet-
nik Božje besede«, ki skupaj z Luthrom ve in pred vladarstvi tega sveta
pričuje: »Ne morem drugače.«
Že sam pojem Božje besede združuje v sebi določeno dvojnost, dia-
lektično napetost, ki je ključnega pomena za vse, o čemer bomo govori-
li. Kot »Božja beseda« pripada področju božanskega, nadspoznavnega,
večnega, neizrekljivega. Kot »Božja beseda« pa pomeni komunikaci-
jo s tem, kar ni Bog, se pravi gre v nekem smislu za Božje izstopanje
iz samega sebe in sestopanje k človeku, v kontingentno, omejeno, za-
časno, propadljivo in vsekakor izrekljivo. Ta kreativna napetost, ki je
inherentn a že golemu pojmu Božje besede, je temelj vse mistike, ki je
povezana z njo in ki iz nje izhaja.
Temeljni in pravzaprav edini človekov odziv na Božjo besedo je
»poslušnost vere«.11 Tudi zanjo je že na pojmovni ravni značilna do-
ločena dvojnost. Poslušnost kaže na poslušanje12 Drugega, na odprtje
jaza za Drugega. Ko jaz sprejme slišano, se zvesto nasloni na Drugega,
na zvestobo Drugega13 – in temu v bibličnem jeziku ustreza pojem vere
(gr. pístis). Pri prvem (poslušnost) gre za gibanje od zunaj navznoter,
jaz dopusti, da mu spregovori Drugi (in ta Drugi se imenuje »Jaz sem,
ki sem«). Že s tem se jaz ontološko spremeni, ker gre za vdor oziroma
11 Ključni Pavlov izraz (hypakoé písteos, Rim 1,5; 16,26), ki bi ga lahko prevedli tudi kot »posluš-
no zanašanje« ali »zvesto poslušanje«. Gre za »poslušanje«, ki po eni strani poraja vero in ki se
po drugi strani krepi iz zaupanja v slišano.
12 Pri tem velja poudariti, da gre v primerjavi s srednjeveško mistiko za pomemben premik, ki
ga je opazil že Luther: gre predvsem za mistiko »poslušanja« in ne »gledanja«, Bog ostaja nevi-
den, ne pa neslišen (Haas 1986, 199). Kristjan si torej ne prizadeva za združitev z Bogom prek
videnja, temveč prek slišanja njegove Besede.
13 Glej zgornjo opombo o »Kristusovi zvestobi/veri«. Že v samem aktu verovanja se dogaja zdru-
žitev z realno prisotnim Kristusom.
340
je, njeno glavno gonilo, najpomembnejši vir, iz katerega se navdihu-
je, je namreč spoznanje, da obstaja nekaj takega, kot je »Božja bese-
da«. Obstaja živi govor živega Boga živemu človeku. In ker ta obstaja,
je jasno, da mora biti prvo prizadevanje vsega, kar se imenuje krščan-
sko, ravno prizadevanje za slišanje, sprejemanje, verovanje in upošte-
vanje te besede.
Kristjan je človek, ki se je znašel pod udarom, impaktom Božje be-
sede. Če se temu naskoku podredi v »poslušnosti vere«, postane »ujet-
nik Božje besede«, ki skupaj z Luthrom ve in pred vladarstvi tega sveta
pričuje: »Ne morem drugače.«
Že sam pojem Božje besede združuje v sebi določeno dvojnost, dia-
lektično napetost, ki je ključnega pomena za vse, o čemer bomo govori-
li. Kot »Božja beseda« pripada področju božanskega, nadspoznavnega,
večnega, neizrekljivega. Kot »Božja beseda« pa pomeni komunikaci-
jo s tem, kar ni Bog, se pravi gre v nekem smislu za Božje izstopanje
iz samega sebe in sestopanje k človeku, v kontingentno, omejeno, za-
časno, propadljivo in vsekakor izrekljivo. Ta kreativna napetost, ki je
inherentn a že golemu pojmu Božje besede, je temelj vse mistike, ki je
povezana z njo in ki iz nje izhaja.
Temeljni in pravzaprav edini človekov odziv na Božjo besedo je
»poslušnost vere«.11 Tudi zanjo je že na pojmovni ravni značilna do-
ločena dvojnost. Poslušnost kaže na poslušanje12 Drugega, na odprtje
jaza za Drugega. Ko jaz sprejme slišano, se zvesto nasloni na Drugega,
na zvestobo Drugega13 – in temu v bibličnem jeziku ustreza pojem vere
(gr. pístis). Pri prvem (poslušnost) gre za gibanje od zunaj navznoter,
jaz dopusti, da mu spregovori Drugi (in ta Drugi se imenuje »Jaz sem,
ki sem«). Že s tem se jaz ontološko spremeni, ker gre za vdor oziroma
11 Ključni Pavlov izraz (hypakoé písteos, Rim 1,5; 16,26), ki bi ga lahko prevedli tudi kot »posluš-
no zanašanje« ali »zvesto poslušanje«. Gre za »poslušanje«, ki po eni strani poraja vero in ki se
po drugi strani krepi iz zaupanja v slišano.
12 Pri tem velja poudariti, da gre v primerjavi s srednjeveško mistiko za pomemben premik, ki
ga je opazil že Luther: gre predvsem za mistiko »poslušanja« in ne »gledanja«, Bog ostaja nevi-
den, ne pa neslišen (Haas 1986, 199). Kristjan si torej ne prizadeva za združitev z Bogom prek
videnja, temveč prek slišanja njegove Besede.
13 Glej zgornjo opombo o »Kristusovi zvestobi/veri«. Že v samem aktu verovanja se dogaja zdru-
žitev z realno prisotnim Kristusom.
340
