Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 111
matjaž črnivec
vstop drugega Jaza. V drugem (vera) pa jaz v nekem smislu zanika sebe,
izstopi iz sebe in se eksistencialno nasloni na nekaj oziroma Nekoga zu-
naj sebe kot na trdni, zvesti temelj svoje eksistence, sedanje in prihod-
nje. Prek vere/zvestobe jaz postane utemeljen zunaj sebe. Pri tem očitno
ne gre zgolj za nekakšno razumsko spoznanje, ampak za popolno onto-
loško spremembo oziroma preobrazbo subjektivitete. In človekova drža
je pri tem, paradoksno, »pasivno aktivna«. Ker gre za Božji nagovor, za
Božjo pobudo »od zunaj«, gre v osnovi za suspenz samega sebe in za
pasivno čakanje, sprejemanje, utrpevanje Boga. Vendar dejanje zveste
naslonitve in ljubečega izročanja ni brez določene aktivne razsežnosti,
ki nikakor ni v nasprotju s prej omenjeno pasivnostjo. To sovpadanje je
nedoumljivo in skrivnostno.
Podobno kot pri Božji besedi gre torej tudi pri poslušnosti vere za gi-
banje izstopanja. S poslušnostjo vere človek izstopa iz samega sebe in se
izteza k Drugemu, se mu izroča, se nanj naslanja, v njem počiva. To za-
nikanje samega sebe je prav tako ključno za vse, kar bomo še lahko po-
vedali o mistiki Božje besede.
Končni cilj poslušnosti vere, ontološko stanje oziroma nova subjek-
tiviteta, v katero vodi, je v bibličnem jeziku izražena takole: »ne ži-
vim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20); »umrli ste in vaše
življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3); »vi v Meni in Jaz v vas«
(Jn 14,20), »da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,23). »Mar ne veste, da je
vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne
pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte
Boga v svojem telesu.« (1 Kor 6,19–20) »Slekli ste starega človeka z nje-
govimi deli vred in oblekli novega […] Kjer je to, […] je vse in v vseh
Kristus« (Kol 3,9–11).
Ko se torej ti dve gibanji, ti dve izstopanji iz samega sebe srečata, se
zgodi to, kar smemo in moramo označiti kot mistični dogodek zdru-
žitve Boga in človeka.14 Mesto tega srečanja lahko natančno določimo:
to se zgodi v Kristusu kot vnaprej pripravljeni bogočloveški stični točki
oziroma prek Kristusa kot prvega zakramenta (glej spodaj).
14 »Poslušanje [Božje Besede] je torej eksistencialno dogajanje, v katerem subjekt in objekt, jaz in
Božja Beseda postaneta eno.« (Haas 1986, 200)
341
vstop drugega Jaza. V drugem (vera) pa jaz v nekem smislu zanika sebe,
izstopi iz sebe in se eksistencialno nasloni na nekaj oziroma Nekoga zu-
naj sebe kot na trdni, zvesti temelj svoje eksistence, sedanje in prihod-
nje. Prek vere/zvestobe jaz postane utemeljen zunaj sebe. Pri tem očitno
ne gre zgolj za nekakšno razumsko spoznanje, ampak za popolno onto-
loško spremembo oziroma preobrazbo subjektivitete. In človekova drža
je pri tem, paradoksno, »pasivno aktivna«. Ker gre za Božji nagovor, za
Božjo pobudo »od zunaj«, gre v osnovi za suspenz samega sebe in za
pasivno čakanje, sprejemanje, utrpevanje Boga. Vendar dejanje zveste
naslonitve in ljubečega izročanja ni brez določene aktivne razsežnosti,
ki nikakor ni v nasprotju s prej omenjeno pasivnostjo. To sovpadanje je
nedoumljivo in skrivnostno.
Podobno kot pri Božji besedi gre torej tudi pri poslušnosti vere za gi-
banje izstopanja. S poslušnostjo vere človek izstopa iz samega sebe in se
izteza k Drugemu, se mu izroča, se nanj naslanja, v njem počiva. To za-
nikanje samega sebe je prav tako ključno za vse, kar bomo še lahko po-
vedali o mistiki Božje besede.
Končni cilj poslušnosti vere, ontološko stanje oziroma nova subjek-
tiviteta, v katero vodi, je v bibličnem jeziku izražena takole: »ne ži-
vim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20); »umrli ste in vaše
življenje je skrito s Kristusom v Bogu« (Kol 3,3); »vi v Meni in Jaz v vas«
(Jn 14,20), »da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,23). »Mar ne veste, da je
vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne
pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte
Boga v svojem telesu.« (1 Kor 6,19–20) »Slekli ste starega človeka z nje-
govimi deli vred in oblekli novega […] Kjer je to, […] je vse in v vseh
Kristus« (Kol 3,9–11).
Ko se torej ti dve gibanji, ti dve izstopanji iz samega sebe srečata, se
zgodi to, kar smemo in moramo označiti kot mistični dogodek zdru-
žitve Boga in človeka.14 Mesto tega srečanja lahko natančno določimo:
to se zgodi v Kristusu kot vnaprej pripravljeni bogočloveški stični točki
oziroma prek Kristusa kot prvega zakramenta (glej spodaj).
14 »Poslušanje [Božje Besede] je torej eksistencialno dogajanje, v katerem subjekt in objekt, jaz in
Božja Beseda postaneta eno.« (Haas 1986, 200)
341
