Page 112 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 112
razprave, študije
Tu smemo še korak dlje. Dogodek, kjer se srečata dve izstopanji iz
samega sebe, nas mora spomniti na temeljni uvid trinitarične teologi-
je, namreč da je Sveta Trojica enost treh oseb, ki se združujejo ravno
prek neprestanega izstopanja iz samih sebe in darovanja druge drugi.
Tako je Bog sam v sebi čista ljubezen, podaritev, prežemanje, perichóre-
sis. Dogodek, v katerem se Bog in človek srečata in prežemata po veri/
zvestobi, je torej natančna slika tega, Božja ikona.15 Vera, razumljena
kot izstopanje iz samega sebe in ontološka naslonitev na Drugega, je
prednji obraz ljubezni, vrata v notranje življenje Boga samega in hkrati
njegov odsev v svetu. Poleg tega, da govorimo o srečanju dveh zvestob,
bi lahko nadalje govorili tudi o sovpadanju, srečanju in združitvi dveh
ljubezni. Vera namreč »deluje po ljubezni« (Gal 5,6), kar pomeni, da po-
raja »združujočo ljubezen« do Kristusa. Če je Kristus res osebno priso-
ten v veri, kot smo videli zgoraj pri Luthru, drugače niti ne more biti,
saj to pomeni, da vera že sama v sebi nosi Božjo naravo, ki je ljubezen
(prim. 1 Jn 4,16). Oziroma povedano drugače: če je vera pogoj za mi-
stično združitev, je ljubezen njen sad oziroma vsebina. Prava vera torej
nujno vodi v mistiko.
Dogodek združitve Boga in človeka po veri je še na nek drug na-
čin zaznamovan z dialektično oziroma celo paradoksno dvojnostjo, ki
je nedoumljiva in pravzaprav mistična. V tem dogodku namreč sploš-
no Božje razodetje postaja posameznikova konkretna eksistencialna
izkušn ja; vendar s tem razodetje ne izgubi nič od svoje splošne veljave,
izkušnja pa nič od svoje pristne personalne dimenzije, oboje se ohranja
v dialektičnem razmerju, ki ga nikakor ne moremo in ne smemo razve-
zati v eno ali drugo smer. Lahko bi rekli, da je vera »eksistencialni ka-
velj« oziroma »roka«, ki iz splošnega razodetja napravi »moj« konkretni
dogodek, vendar se kljub temu to ne izvrši samodejno, ampak nedoum-
ljivo, ne kot človeški dosežek, ampak kot čisti Božji dar. Vera je zvesta
naslonitev na Božjo zvestobo, ki na obeh straneh ohranja svobodo, tako
da ima Božje razodetje, ki ga prejema verujoči, obvezno naravo čiste
Božje svobode in suverenosti, ki paradoksno sovpada s svobodo člove-
ka, kadar se ta v veri osebno izteza proti Bogu. Pri tovrstni mistični iz-
15 V bibličnem smislu, prim. 1 Mz 1,26.
342
Tu smemo še korak dlje. Dogodek, kjer se srečata dve izstopanji iz
samega sebe, nas mora spomniti na temeljni uvid trinitarične teologi-
je, namreč da je Sveta Trojica enost treh oseb, ki se združujejo ravno
prek neprestanega izstopanja iz samih sebe in darovanja druge drugi.
Tako je Bog sam v sebi čista ljubezen, podaritev, prežemanje, perichóre-
sis. Dogodek, v katerem se Bog in človek srečata in prežemata po veri/
zvestobi, je torej natančna slika tega, Božja ikona.15 Vera, razumljena
kot izstopanje iz samega sebe in ontološka naslonitev na Drugega, je
prednji obraz ljubezni, vrata v notranje življenje Boga samega in hkrati
njegov odsev v svetu. Poleg tega, da govorimo o srečanju dveh zvestob,
bi lahko nadalje govorili tudi o sovpadanju, srečanju in združitvi dveh
ljubezni. Vera namreč »deluje po ljubezni« (Gal 5,6), kar pomeni, da po-
raja »združujočo ljubezen« do Kristusa. Če je Kristus res osebno priso-
ten v veri, kot smo videli zgoraj pri Luthru, drugače niti ne more biti,
saj to pomeni, da vera že sama v sebi nosi Božjo naravo, ki je ljubezen
(prim. 1 Jn 4,16). Oziroma povedano drugače: če je vera pogoj za mi-
stično združitev, je ljubezen njen sad oziroma vsebina. Prava vera torej
nujno vodi v mistiko.
Dogodek združitve Boga in človeka po veri je še na nek drug na-
čin zaznamovan z dialektično oziroma celo paradoksno dvojnostjo, ki
je nedoumljiva in pravzaprav mistična. V tem dogodku namreč sploš-
no Božje razodetje postaja posameznikova konkretna eksistencialna
izkušn ja; vendar s tem razodetje ne izgubi nič od svoje splošne veljave,
izkušnja pa nič od svoje pristne personalne dimenzije, oboje se ohranja
v dialektičnem razmerju, ki ga nikakor ne moremo in ne smemo razve-
zati v eno ali drugo smer. Lahko bi rekli, da je vera »eksistencialni ka-
velj« oziroma »roka«, ki iz splošnega razodetja napravi »moj« konkretni
dogodek, vendar se kljub temu to ne izvrši samodejno, ampak nedoum-
ljivo, ne kot človeški dosežek, ampak kot čisti Božji dar. Vera je zvesta
naslonitev na Božjo zvestobo, ki na obeh straneh ohranja svobodo, tako
da ima Božje razodetje, ki ga prejema verujoči, obvezno naravo čiste
Božje svobode in suverenosti, ki paradoksno sovpada s svobodo člove-
ka, kadar se ta v veri osebno izteza proti Bogu. Pri tovrstni mistični iz-
15 V bibličnem smislu, prim. 1 Mz 1,26.
342
