Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 22
razprave, študije
lahko gonilo določi za dejanje le toliko, kolikor ga človek vzame v svojo
maksimo« (Kant 1974, 8:670). Da bi mogel biti zel, mora torej človek se-
daj na neki način sam izbrati zlo.11
Kako je takšna izbira sploh možna? Da bi odgovoril na to vprašanje,
je Kant najprej opozoril, da je človek kot končno umno bitje podvržen
dvema načeloma hkrati, in sicer načelu moralnosti in načelu srečnosti
(ali tudi: ljubezni in samoljubja), tako da se neizbežno zastavi vprašanje
razmerja med njima. Predvsem pa se je zatekel k pojmu »inteligibilnega
dejanja« (Kant 1974, 8:679), s katerim naj bi subjekt še pred začetkom
časa svobodno določil svoj inteligibilni karakter. Ker je Kant menil, da
je zlo ne samo realno, temveč tvori prav naravno stanje človeka, je se-
daj zatrdil, da smo v tej transcendentalni preteklosti očitno morali dati
prednost načelu srečnosti pred načelom moralnosti. Kant je tako pri-
šel do paradoksnega stališča, da smo tisto odločilno izbiro, ko smo za-
res imeli vso svobodo, saj je šlo za izvorno določitev našega inteligibil-
nega karakterja samega, tako rekoč nevede zavozili; in obratno, da smo
zdaj, ko imamo jasno zavest in bi morda lahko kaj naredili, preprosto
brez moči, saj je odslej vsako naše dejanje z moralnega vidika zgolj pos-
ledica tiste temeljne izbire.
Seveda je takšno pojmovanje izvora zla za Kanta zelo nenavadno in
ga je zelo težko, strogo vzeto nemogoče, umestiti v njegov siceršnji sis-
tem. Kant je tudi sam priznaval, da je pravi razlog – po predpostav-
ki gre namreč za umno dejanje – za takšno izbiro »za nas nedoumljiv«
(Kant 1974, 8:693). Vendar se tu ne bomo zadrževali pri vprašanju iz-
vora zla. Nazadnje ga lahko obravnavamo kot ceno, ki jo je Kant moral
plačati, da se je sploh lahko podal na področje religije. Zanimiveje je,
da teoretskih presenečenj s tem še zdaleč ni konec. Kant namreč v na-
daljevanju dopusti »možnost«, da je to samozakrivljeno nagnjenje k zlu
vendarle možno odpraviti, kajti če um od nas terja, da »moramo posta-
ti boljši ljudje«, tj. da moramo izpolnjevati moralni zakon, »potem mo-
ramo to tudi moči« (Kant 1974, 8:695). Kako?
11 Prim. Kant 1974, 8:680: »Stavek: Človek je zel, na podlagi zgoraj povedanega ne pomeni nič
drugega kot: Človek se zaveda moralnega zakona, in je vendar vzel v svojo maksimo odmik od
njega.«
252
lahko gonilo določi za dejanje le toliko, kolikor ga človek vzame v svojo
maksimo« (Kant 1974, 8:670). Da bi mogel biti zel, mora torej človek se-
daj na neki način sam izbrati zlo.11
Kako je takšna izbira sploh možna? Da bi odgovoril na to vprašanje,
je Kant najprej opozoril, da je človek kot končno umno bitje podvržen
dvema načeloma hkrati, in sicer načelu moralnosti in načelu srečnosti
(ali tudi: ljubezni in samoljubja), tako da se neizbežno zastavi vprašanje
razmerja med njima. Predvsem pa se je zatekel k pojmu »inteligibilnega
dejanja« (Kant 1974, 8:679), s katerim naj bi subjekt še pred začetkom
časa svobodno določil svoj inteligibilni karakter. Ker je Kant menil, da
je zlo ne samo realno, temveč tvori prav naravno stanje človeka, je se-
daj zatrdil, da smo v tej transcendentalni preteklosti očitno morali dati
prednost načelu srečnosti pred načelom moralnosti. Kant je tako pri-
šel do paradoksnega stališča, da smo tisto odločilno izbiro, ko smo za-
res imeli vso svobodo, saj je šlo za izvorno določitev našega inteligibil-
nega karakterja samega, tako rekoč nevede zavozili; in obratno, da smo
zdaj, ko imamo jasno zavest in bi morda lahko kaj naredili, preprosto
brez moči, saj je odslej vsako naše dejanje z moralnega vidika zgolj pos-
ledica tiste temeljne izbire.
Seveda je takšno pojmovanje izvora zla za Kanta zelo nenavadno in
ga je zelo težko, strogo vzeto nemogoče, umestiti v njegov siceršnji sis-
tem. Kant je tudi sam priznaval, da je pravi razlog – po predpostav-
ki gre namreč za umno dejanje – za takšno izbiro »za nas nedoumljiv«
(Kant 1974, 8:693). Vendar se tu ne bomo zadrževali pri vprašanju iz-
vora zla. Nazadnje ga lahko obravnavamo kot ceno, ki jo je Kant moral
plačati, da se je sploh lahko podal na področje religije. Zanimiveje je,
da teoretskih presenečenj s tem še zdaleč ni konec. Kant namreč v na-
daljevanju dopusti »možnost«, da je to samozakrivljeno nagnjenje k zlu
vendarle možno odpraviti, kajti če um od nas terja, da »moramo posta-
ti boljši ljudje«, tj. da moramo izpolnjevati moralni zakon, »potem mo-
ramo to tudi moči« (Kant 1974, 8:695). Kako?
11 Prim. Kant 1974, 8:680: »Stavek: Človek je zel, na podlagi zgoraj povedanega ne pomeni nič
drugega kot: Človek se zaveda moralnega zakona, in je vendar vzel v svojo maksimo odmik od
njega.«
252
