Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 28
razprave, študije
česar ni mogoče vedeti.20 Toliko je mogoče razumeti interprete, ki Kan-
tovo moralnost berejo kot prevedbo protestantske religioznosti v jezik
mišljenja, kjer mesto Božjega zakona zasede enako neizprosen in ne
prosojen zakon čistega uma.
Toda kot smo že opozorili, tovrstno prekrivanje nima teže doka-
za in nas ne privede dosti dlje kot do ugotovitve, da oba, protestanti-
zem in kritična filozofija, črpata iz istega vira in da oba poudarjata sub
jektivni moment. V nasprotju s tem pa nas – takšna je vsaj naša teza
– dva specifična sklopa, in sicer geneza moralnega občutja ter postu-
lat nesmrtnosti duše, zavezujeta k trditvi, da je Kant nekatere elemen-
te svoje moralne filozofije dejansko prevzel iz miselnega sveta pietizma.
Drugače si preprosto ni mogoče razložiti prisotnosti teh motivov. Pog-
lejmo podrobneje.
Kar zadeva moralno občutje, je v različnih obdobjih zasedalo raz-
lično strukturno mesto v Kantovem sistemu. Pod vplivom angleških
zagovornikov teorije moralnega čuta mu je Kant sprva pripisoval vlo-
go razlikovanja med dobrim in zlim. Nekako od začetka sedemdesetih,
potem ko je brezpogojna zavezujočnost dokončno dobila svoj zadnji te-
melj v umu, pa je moralno občutje delovalo predvsem kot most med in-
teligibilnim in senzibilnim, ki naj načelom čistega uma zagotovi vzvod
za udejanjenje sredi empiričnega sveta. Postalo je principium executio
nis moralnega dejanja. Kant se je dobro zavedal paradoksnosti tega
vmesnega bitja – z eno nogo v nasebnem in z drugo v pojavnem svetu –
in se je zadovoljil z ugotovitvijo, da tako pač je. V Refleksiji 6860, napi-
sani verjetno v drugi polovici sedemdesetih, pravi:
Ne moremo si narediti nobenega pojma o tem, kako more gola forma
dejanj imeti moč gonila. Vendar to vseeno mora biti, če naj se vzpostavi
moralnost, in izkustvo to potrjuje. (Kant 1934, 183)21
20 Prim. npr. Kant [1974, 11:138] 2006, 57: »Rade volje priznam, da se ne more nihče z vso
gotovostjo zavedati, da je izpolnil svojo dolžnost povsem nesebično.«
21 Tj.: AA 19:183.
258
česar ni mogoče vedeti.20 Toliko je mogoče razumeti interprete, ki Kan-
tovo moralnost berejo kot prevedbo protestantske religioznosti v jezik
mišljenja, kjer mesto Božjega zakona zasede enako neizprosen in ne
prosojen zakon čistega uma.
Toda kot smo že opozorili, tovrstno prekrivanje nima teže doka-
za in nas ne privede dosti dlje kot do ugotovitve, da oba, protestanti-
zem in kritična filozofija, črpata iz istega vira in da oba poudarjata sub
jektivni moment. V nasprotju s tem pa nas – takšna je vsaj naša teza
– dva specifična sklopa, in sicer geneza moralnega občutja ter postu-
lat nesmrtnosti duše, zavezujeta k trditvi, da je Kant nekatere elemen-
te svoje moralne filozofije dejansko prevzel iz miselnega sveta pietizma.
Drugače si preprosto ni mogoče razložiti prisotnosti teh motivov. Pog-
lejmo podrobneje.
Kar zadeva moralno občutje, je v različnih obdobjih zasedalo raz-
lično strukturno mesto v Kantovem sistemu. Pod vplivom angleških
zagovornikov teorije moralnega čuta mu je Kant sprva pripisoval vlo-
go razlikovanja med dobrim in zlim. Nekako od začetka sedemdesetih,
potem ko je brezpogojna zavezujočnost dokončno dobila svoj zadnji te-
melj v umu, pa je moralno občutje delovalo predvsem kot most med in-
teligibilnim in senzibilnim, ki naj načelom čistega uma zagotovi vzvod
za udejanjenje sredi empiričnega sveta. Postalo je principium executio
nis moralnega dejanja. Kant se je dobro zavedal paradoksnosti tega
vmesnega bitja – z eno nogo v nasebnem in z drugo v pojavnem svetu –
in se je zadovoljil z ugotovitvijo, da tako pač je. V Refleksiji 6860, napi-
sani verjetno v drugi polovici sedemdesetih, pravi:
Ne moremo si narediti nobenega pojma o tem, kako more gola forma
dejanj imeti moč gonila. Vendar to vseeno mora biti, če naj se vzpostavi
moralnost, in izkustvo to potrjuje. (Kant 1934, 183)21
20 Prim. npr. Kant [1974, 11:138] 2006, 57: »Rade volje priznam, da se ne more nihče z vso
gotovostjo zavedati, da je izpolnil svojo dolžnost povsem nesebično.«
21 Tj.: AA 19:183.
258
