Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 46
razprave, študije
vala sploh kakšno konfesijo (2MEGA I,1:105s; slovensko Kerševan 42s).
V opisu debat v porenskem deželnem zboru eden od »zagovornikov«
svobode tiska deli avtorje na »befugte« in »unbefugte«, približek slo
venskega prevoda je »pooblaščeni« in »nepooblaščeni« (gre pa za raz
liko med »usposobljenimi« ali takimi z licenco in »amaterji«). Marx
komentira:
Najpoprej, kdo naj dodeli licenco [Befugnis]? Kant bi Fichteju ne do-
delil licence filozofa, Ptolemej ne Koperniku licence astronoma, Bernard
iz Clairvauxa ne Luthru licence teologa. Vsak učenjak šteje svoje kritike
med nepooblaščene avtorje. Ali naj neučenjaki odločajo, kdo je pooblaščen
učenjak? Očitno bi morali presojo prepustiti nepooblaščenim avtorjem,
zakaj pooblaščeni ne morejo biti sodniki v lastni zadevi. Ali naj bo licenca
vezana na neki stan! Šuštar Jakob Böhm je bil velik filozof. Mnogi sloveči
filozofi so le veliki šuštarji. (2MEGA I,1:163)
Sklicevanje na Luthra razumem kot Marxov poklon njegovi teologiji.
Levoliberalni Rheinische Zeitung se često sooča z drugimi listi.
Znamenita je Marxova polemika z uvodnikom v katoliško nadahnje-
nem »zmernem« Kölnische Zeitung, v katerem avtor (Hermes) zahteva,
naj oblast prepove prenos politične filozofije v časnike. Za naš kontekst
je zanimivo, da Marx avtorju očita »nizek nazor o krščanstvu«, ki še
malo ni na ravni korala »Eine feste Burg ist unser Gott« (2MEGA I,1:181;
MEID I:43). V nadaljevanju Marx afirmira filozofsko obravnavanje re-
ligije, kot ga je razvilo mladoheglovstvo in potem Feuerbach; o državi
pa zapiše, da je »krščanska« le teokratska država na čelu s papežem ali
pa (protestantska) z vladarjem, ki je obenem poglavar Cerkve. (Bralec
Krekovega Socializma se bo spomnil, da tudi Krek predlaga naddržav-
no oblast papeža.) Zanimivi so tudi Marxovi navedki iz zgodovine
protestantizma. V istem letu v drugi publikaciji brani Bauerjevo inter-
pretacijo mesta Mt 12:38-42, kjer Jezus zavrača čudeže, ki je drugač-
na od uveljavljene v tedanjem protestantizmu (2MEGA I,1:246s, delno
Kerševan 58).
276
vala sploh kakšno konfesijo (2MEGA I,1:105s; slovensko Kerševan 42s).
V opisu debat v porenskem deželnem zboru eden od »zagovornikov«
svobode tiska deli avtorje na »befugte« in »unbefugte«, približek slo
venskega prevoda je »pooblaščeni« in »nepooblaščeni« (gre pa za raz
liko med »usposobljenimi« ali takimi z licenco in »amaterji«). Marx
komentira:
Najpoprej, kdo naj dodeli licenco [Befugnis]? Kant bi Fichteju ne do-
delil licence filozofa, Ptolemej ne Koperniku licence astronoma, Bernard
iz Clairvauxa ne Luthru licence teologa. Vsak učenjak šteje svoje kritike
med nepooblaščene avtorje. Ali naj neučenjaki odločajo, kdo je pooblaščen
učenjak? Očitno bi morali presojo prepustiti nepooblaščenim avtorjem,
zakaj pooblaščeni ne morejo biti sodniki v lastni zadevi. Ali naj bo licenca
vezana na neki stan! Šuštar Jakob Böhm je bil velik filozof. Mnogi sloveči
filozofi so le veliki šuštarji. (2MEGA I,1:163)
Sklicevanje na Luthra razumem kot Marxov poklon njegovi teologiji.
Levoliberalni Rheinische Zeitung se često sooča z drugimi listi.
Znamenita je Marxova polemika z uvodnikom v katoliško nadahnje-
nem »zmernem« Kölnische Zeitung, v katerem avtor (Hermes) zahteva,
naj oblast prepove prenos politične filozofije v časnike. Za naš kontekst
je zanimivo, da Marx avtorju očita »nizek nazor o krščanstvu«, ki še
malo ni na ravni korala »Eine feste Burg ist unser Gott« (2MEGA I,1:181;
MEID I:43). V nadaljevanju Marx afirmira filozofsko obravnavanje re-
ligije, kot ga je razvilo mladoheglovstvo in potem Feuerbach; o državi
pa zapiše, da je »krščanska« le teokratska država na čelu s papežem ali
pa (protestantska) z vladarjem, ki je obenem poglavar Cerkve. (Bralec
Krekovega Socializma se bo spomnil, da tudi Krek predlaga naddržav-
no oblast papeža.) Zanimivi so tudi Marxovi navedki iz zgodovine
protestantizma. V istem letu v drugi publikaciji brani Bauerjevo inter-
pretacijo mesta Mt 12:38-42, kjer Jezus zavrača čudeže, ki je drugač-
na od uveljavljene v tedanjem protestantizmu (2MEGA I,1:246s, delno
Kerševan 58).
276
