Page 80 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 80
razprave, študije
kovega izkustva izvirajoča realna podoba cerkvenega verovanja je kriterij
človekovega mišljenja in delovanja. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:33)
Vedno pa je želel biti filozof in predvsem ostati filozof tudi znotraj
teologije, skratka, kot teolog razmišljati filozofsko, kar tudi z vsem do-
kazuje njegova mišljenjska struktura. Zato je vsekakor zanimiv vpo
gled v to njegovo držo na meji med teologijo in filozofijo, ki je določa-
la nastanek njegove v mnogih detajlih zelo natančno izdelane filozofije
religije in kar pomeni poskus v filozofiji ohranjati teologijo, toda hkrati
biti tudi filozof, ki razmišlja teološko.
Zaveda se, da filozofije religije ne določa samo religiozna stvarn ost,
ampak filozofski pojmi sami. Te ob precejšnjem vplivu novokantovstva,
filozofije življenja in fenomenologije sooči še s stvarnostjo samo, nam
reč z doživetjem ne samo ruske, ampak še mnogo bolj nemške revolu-
cije leta 1918. Zdaj sledi »obrat k sociološko utemeljeni in politično na-
ravnani filozofiji zgodovine« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:35). Tako je
podal filozofijo zgodovine, ki je stopila v novejšo filozofsko tradicijo kot
zgodovina filozofije religioznega socializma. Pri tem si je zelo prizadeval
dati ustrezno in legitimno mesto teologiji glede na celoto našega spo-
znavanja, predvsem pa dati priznanje »teonomnemu značaju spoznanja
samega«, kar po njegovem pomeni priznati »zakoreninjenost mišljenja
v brezpogojnem kot temelju in breznu smisla«.
Teologija izrecno naredi za svoj predmet tisto, kar je neizrekljiv pred-
pogoj vsega spoznanja. Tako se medsebojno objamejo teologija in filozofi-
ja, religija in spoznanje, in ravno to, se mi zdi, gledano z meje, je njun res
nični odnos. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:36)
Odnos med filozofijo in teologijo je hkrati odnos med filozofijo, re-
ligijo in teologijo; v tem zapovrstju si tudi velja najprej ogledati njegovo
pojmovanje odnosa med filozofijo in religijo ter šele nato odnos med fi-
lozofijo in teologijo.
Kakor se da razbrati iz njegove življenjske poti, je v tem stoletju
opazoval odisejado iskanja nečesa absolutnega, ki ga ljudje po njego-
310
kovega izkustva izvirajoča realna podoba cerkvenega verovanja je kriterij
človekovega mišljenja in delovanja. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:33)
Vedno pa je želel biti filozof in predvsem ostati filozof tudi znotraj
teologije, skratka, kot teolog razmišljati filozofsko, kar tudi z vsem do-
kazuje njegova mišljenjska struktura. Zato je vsekakor zanimiv vpo
gled v to njegovo držo na meji med teologijo in filozofijo, ki je določa-
la nastanek njegove v mnogih detajlih zelo natančno izdelane filozofije
religije in kar pomeni poskus v filozofiji ohranjati teologijo, toda hkrati
biti tudi filozof, ki razmišlja teološko.
Zaveda se, da filozofije religije ne določa samo religiozna stvarn ost,
ampak filozofski pojmi sami. Te ob precejšnjem vplivu novokantovstva,
filozofije življenja in fenomenologije sooči še s stvarnostjo samo, nam
reč z doživetjem ne samo ruske, ampak še mnogo bolj nemške revolu-
cije leta 1918. Zdaj sledi »obrat k sociološko utemeljeni in politično na-
ravnani filozofiji zgodovine« (Tillich [1962a] 1959–75, 12:35). Tako je
podal filozofijo zgodovine, ki je stopila v novejšo filozofsko tradicijo kot
zgodovina filozofije religioznega socializma. Pri tem si je zelo prizadeval
dati ustrezno in legitimno mesto teologiji glede na celoto našega spo-
znavanja, predvsem pa dati priznanje »teonomnemu značaju spoznanja
samega«, kar po njegovem pomeni priznati »zakoreninjenost mišljenja
v brezpogojnem kot temelju in breznu smisla«.
Teologija izrecno naredi za svoj predmet tisto, kar je neizrekljiv pred-
pogoj vsega spoznanja. Tako se medsebojno objamejo teologija in filozofi-
ja, religija in spoznanje, in ravno to, se mi zdi, gledano z meje, je njun res
nični odnos. (Tillich [1962a] 1959–75, 12:36)
Odnos med filozofijo in teologijo je hkrati odnos med filozofijo, re-
ligijo in teologijo; v tem zapovrstju si tudi velja najprej ogledati njegovo
pojmovanje odnosa med filozofijo in religijo ter šele nato odnos med fi-
lozofijo in teologijo.
Kakor se da razbrati iz njegove življenjske poti, je v tem stoletju
opazoval odisejado iskanja nečesa absolutnega, ki ga ljudje po njego-
310
