Page 97 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 97
cvetka hedžet tÓth
– in načelna življenjska odločitev, predvsem odločitev za kvaliteto, za
novo bit, ki naj se izpolnjuje v času.
Vedno znova Tillich poudarja, da je monoteistični bog bog časa, ne
prostora:
Preroki, ki so uničili po vsej deželi raztresena mesta čaščenja, ki so
odrezali korenine poganske obnovitve bogočastja in so kult osredinili na
Jeruzalem, so napovedali boj bogovom prostora. In po razdejanju Jeru-
zalema je vsemogočnemu bogu časa uspelo preživeti to katastrofo vseh ka-
tastrof in postati vsemogočni bog sveta, pred katerim so ljudstva kot pe-
sek ob morju. To, v poganstvu nepredstavljivo zmagoslavje je imelo svoj
izvor v načelu, ki je vsebovano v Abrahamovem pozivu. (Tillich [1963]
1959–75, 6:145)
Univerzalizem je zato nenehno v napredovanju in tako vidi Tillich
smisel Nove zaveze, da se v njej »izpolni preroško sporočilo v oznanjen
ju, da boga ne bi smeli častiti ne v templju ne na gori, temveč samo v
duhu in v resnici«. (Tillich [1963] 1959–75, 6:145) Uničenje in padec Je-
ruzalema je le do kraja radikalizirano sporočilo te prepovedi, še posebej
poudarjeno v Izaijevi knjigi, imenovani sicer Devtero-Izaija.
Tudi zgodovina krščanstva pozna svoje stranpoti in zapadanja kul-
tu prostora, proti kateremu se je upravičeno dvignil protestantizem »in
obnovil preroški boj proti bogovom prostora« (Tillich [1963] 1959–75,
6:145). Zato je toliko bolj nastopil proti povezovanju protestantizma z
nacizmom in mu zaradi tega napovedoval celo razkroj. Po njegovem
mora protestantizem »potrditi svoj preroško-krščanski značaj«, odloč-
no pove v času vzpona nacizma, in protestantizem je dolžan poveda-
ti, »da so v kljukastem križu narod, rasa, kri, oblast poteptani v svoji
svetosti« (Tillich [1972] 1959–75, 13:178–79). Trideseta leta 20. stoletja
je Tillich doživljal kot eno najbolj tragičnih obdobij soočanja z izgubo
preroškega smisla in duha, zato v njegovih besedilih, pisanih v tem ob-
dobju, dobimo poskuse teoretskega prevladovanja tega, kar je po njego-
vem človeštvu prineslo tragedijo svetovnih razsežnosti. Zdaj gre zelo
327
– in načelna življenjska odločitev, predvsem odločitev za kvaliteto, za
novo bit, ki naj se izpolnjuje v času.
Vedno znova Tillich poudarja, da je monoteistični bog bog časa, ne
prostora:
Preroki, ki so uničili po vsej deželi raztresena mesta čaščenja, ki so
odrezali korenine poganske obnovitve bogočastja in so kult osredinili na
Jeruzalem, so napovedali boj bogovom prostora. In po razdejanju Jeru-
zalema je vsemogočnemu bogu časa uspelo preživeti to katastrofo vseh ka-
tastrof in postati vsemogočni bog sveta, pred katerim so ljudstva kot pe-
sek ob morju. To, v poganstvu nepredstavljivo zmagoslavje je imelo svoj
izvor v načelu, ki je vsebovano v Abrahamovem pozivu. (Tillich [1963]
1959–75, 6:145)
Univerzalizem je zato nenehno v napredovanju in tako vidi Tillich
smisel Nove zaveze, da se v njej »izpolni preroško sporočilo v oznanjen
ju, da boga ne bi smeli častiti ne v templju ne na gori, temveč samo v
duhu in v resnici«. (Tillich [1963] 1959–75, 6:145) Uničenje in padec Je-
ruzalema je le do kraja radikalizirano sporočilo te prepovedi, še posebej
poudarjeno v Izaijevi knjigi, imenovani sicer Devtero-Izaija.
Tudi zgodovina krščanstva pozna svoje stranpoti in zapadanja kul-
tu prostora, proti kateremu se je upravičeno dvignil protestantizem »in
obnovil preroški boj proti bogovom prostora« (Tillich [1963] 1959–75,
6:145). Zato je toliko bolj nastopil proti povezovanju protestantizma z
nacizmom in mu zaradi tega napovedoval celo razkroj. Po njegovem
mora protestantizem »potrditi svoj preroško-krščanski značaj«, odloč-
no pove v času vzpona nacizma, in protestantizem je dolžan poveda-
ti, »da so v kljukastem križu narod, rasa, kri, oblast poteptani v svoji
svetosti« (Tillich [1972] 1959–75, 13:178–79). Trideseta leta 20. stoletja
je Tillich doživljal kot eno najbolj tragičnih obdobij soočanja z izgubo
preroškega smisla in duha, zato v njegovih besedilih, pisanih v tem ob-
dobju, dobimo poskuse teoretskega prevladovanja tega, kar je po njego-
vem človeštvu prineslo tragedijo svetovnih razsežnosti. Zdaj gre zelo
327
