Page 94 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 94
razprave, študije
zem, ki prehaja celo v kultno čaščenje. Povezovanje v skupnost na pod-
lagi krvi in rase je povezovanje na podlagi izrazito prostorsko usmer-
jene pojmovnosti.
Razmerje časa in prostora skuša Tillich razložiti še z vidika ontolo-
gije, ki ji je bil kot filozof bil zelo naklonjen. Zato spregovori o biti in do-
gajanju. Če dojemamo bivajoče samo kot naravo, potem je pred nami,
simbolno izraženo, krožno gibanje kot večno vračanje enakega in »v
tem mišljenju ohranja prostor čas vpleten v sebi«.
Čas je seveda v njem in prostorskemu odvzema značaj simultane oka-
menelosti. Toda prostor ne dopušča, da bi bil čas izven njega. (Tillich
[1963] 1959–75, 6:84)
Slednje seveda omogoča zgodovina:
V domeni zgodovinskega naziranja biti je krožna sklenjenost pretrga-
na. Čas iztrga bivajoče iz njegove prostorske vezanosti in mu da smer, ki
se ne vrača k sami sebi, temveč je povečevanje biti. (Tillich [1963] 1959–
75, 6:84)
Toda logos oziroma izjava o bivajočem ni podana samo glede na de-
jansko, aktualno (enérgeia), ampak tudi na potencialno (dýnamis), kar
vključuje možnost nastajanja novega, tega, česar še ni.
To novo določa Tillich s temle:
Dogajanje, kolikor je določeno s časom, je k nečemu usmerjeno; ima
smer, v kateri naj bi se udejanjilo nekaj, kar ne bi nastopalo kot nekaj vra-
čajočega, ampak kot nekaj novega v območju bivajočega. Napetost, ki pri-
pada že naravi, postane napetost bivajočega, da gre preko sebe, postane
trgajoča se napetost. Nemira, ki je dan s tako napetostjo, ne more uravno-
težiti noben presegajoči mir. Gledati dejanskost zgodovinsko pomeni, da
jo po njenem bistvu gledamo kot neuravnoteženo. (Tillich [1963] 1959–
75, 6:84–85)
324
zem, ki prehaja celo v kultno čaščenje. Povezovanje v skupnost na pod-
lagi krvi in rase je povezovanje na podlagi izrazito prostorsko usmer-
jene pojmovnosti.
Razmerje časa in prostora skuša Tillich razložiti še z vidika ontolo-
gije, ki ji je bil kot filozof bil zelo naklonjen. Zato spregovori o biti in do-
gajanju. Če dojemamo bivajoče samo kot naravo, potem je pred nami,
simbolno izraženo, krožno gibanje kot večno vračanje enakega in »v
tem mišljenju ohranja prostor čas vpleten v sebi«.
Čas je seveda v njem in prostorskemu odvzema značaj simultane oka-
menelosti. Toda prostor ne dopušča, da bi bil čas izven njega. (Tillich
[1963] 1959–75, 6:84)
Slednje seveda omogoča zgodovina:
V domeni zgodovinskega naziranja biti je krožna sklenjenost pretrga-
na. Čas iztrga bivajoče iz njegove prostorske vezanosti in mu da smer, ki
se ne vrača k sami sebi, temveč je povečevanje biti. (Tillich [1963] 1959–
75, 6:84)
Toda logos oziroma izjava o bivajočem ni podana samo glede na de-
jansko, aktualno (enérgeia), ampak tudi na potencialno (dýnamis), kar
vključuje možnost nastajanja novega, tega, česar še ni.
To novo določa Tillich s temle:
Dogajanje, kolikor je določeno s časom, je k nečemu usmerjeno; ima
smer, v kateri naj bi se udejanjilo nekaj, kar ne bi nastopalo kot nekaj vra-
čajočega, ampak kot nekaj novega v območju bivajočega. Napetost, ki pri-
pada že naravi, postane napetost bivajočega, da gre preko sebe, postane
trgajoča se napetost. Nemira, ki je dan s tako napetostjo, ne more uravno-
težiti noben presegajoči mir. Gledati dejanskost zgodovinsko pomeni, da
jo po njenem bistvu gledamo kot neuravnoteženo. (Tillich [1963] 1959–
75, 6:84–85)
324
