Page 95 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 95
cvetka hedžet tÓth
Kot izrecno poudarja, je »z enoznačno (v smislu ekskluzivnosti od-
ločitve) usmerjenostjo časa podana njegova smiselnost«, kar pomeni,
da se »v enoznačni usmerjenosti, v enkratnosti in neponovljivosti čas
odtrga od prostora, zgodovina od narave«. »V takšni odcepitvi pa se
izpolni bistvo časa.« (Tillich [1963] 1959–75, 6:85) Zdaj nastopa v vsej
svoji veljavi zgodovina, toda kot zgodovina, ki jo prežemata smisel in
cilj. Tako je nova bit tista, ki nastaja na podlagi zavestne odločitve za
kvaliteto, za nov smisel zgodovine, ta, ki ga še ni, ker ni dan, ampak ga
je treba ustvariti, se pravi, da je zadan.
Sam pojem odločitve je povezan s »konkretnim, smisel dajajočim
načelom« in odločitev za zgodovino kot to zadano je odločitev za nekaj
odrešenjskega, zato:
Vprašanje o zgodovini ali o enoznačno usmerjenem in s smislom iz-
polnjenem času torej sovpada z vprašanjem o konkretni stvarnosti, v kate-
ri se nesmiselno šteje za preseženo, in možnost poslednje nesmiselnosti je
odpravljena. (Tillich [1963] 1959–75, 6:87)
Ta izpolnjenost s smislom pomeni nekaj izrazito etičnega, izpolnje-
nost, ki je dobesedno odrešenjska zaradi tega, ker vztraja pri prevla-
di dobrega v svetu – čisto nič drugega ne pomeni mesijanstvo. Meje in
prehodi med religijo in etiko so zelo krhki in vsaj s Tillichom dobimo
podrobnejši uvid v to, zakaj in po kakšni logiki monoteizem, ne glede
na svojo prvotno religiozno razsežnost in izrazito odrešenjsko – mesi-
jansko – sporočilo, svojo religioznost presega s tem, da prehaja v etiko,
skratka, učinkuje tudi kot etika oziroma etizacija sveta.
Monoteizem omogoča univerzalno veljavnost etike, univerzalizem,
ki ga politeizem ne premore, kljub temu da pozna pojem dobrega, da
ima etiko, v marsičem celo občudovanja vredno. Tillichova zelo določ-
na trditev je, da politeizem ni zmogel obvladati prostora v tem smislu,
da bi ga presegel.
Tragičnost in nepravičnost označujejo bogovi prostora; zgodovinska
izpolnjenost in pravičnost označujeta v času in skozi čas delujočega boga,
325
Kot izrecno poudarja, je »z enoznačno (v smislu ekskluzivnosti od-
ločitve) usmerjenostjo časa podana njegova smiselnost«, kar pomeni,
da se »v enoznačni usmerjenosti, v enkratnosti in neponovljivosti čas
odtrga od prostora, zgodovina od narave«. »V takšni odcepitvi pa se
izpolni bistvo časa.« (Tillich [1963] 1959–75, 6:85) Zdaj nastopa v vsej
svoji veljavi zgodovina, toda kot zgodovina, ki jo prežemata smisel in
cilj. Tako je nova bit tista, ki nastaja na podlagi zavestne odločitve za
kvaliteto, za nov smisel zgodovine, ta, ki ga še ni, ker ni dan, ampak ga
je treba ustvariti, se pravi, da je zadan.
Sam pojem odločitve je povezan s »konkretnim, smisel dajajočim
načelom« in odločitev za zgodovino kot to zadano je odločitev za nekaj
odrešenjskega, zato:
Vprašanje o zgodovini ali o enoznačno usmerjenem in s smislom iz-
polnjenem času torej sovpada z vprašanjem o konkretni stvarnosti, v kate-
ri se nesmiselno šteje za preseženo, in možnost poslednje nesmiselnosti je
odpravljena. (Tillich [1963] 1959–75, 6:87)
Ta izpolnjenost s smislom pomeni nekaj izrazito etičnega, izpolnje-
nost, ki je dobesedno odrešenjska zaradi tega, ker vztraja pri prevla-
di dobrega v svetu – čisto nič drugega ne pomeni mesijanstvo. Meje in
prehodi med religijo in etiko so zelo krhki in vsaj s Tillichom dobimo
podrobnejši uvid v to, zakaj in po kakšni logiki monoteizem, ne glede
na svojo prvotno religiozno razsežnost in izrazito odrešenjsko – mesi-
jansko – sporočilo, svojo religioznost presega s tem, da prehaja v etiko,
skratka, učinkuje tudi kot etika oziroma etizacija sveta.
Monoteizem omogoča univerzalno veljavnost etike, univerzalizem,
ki ga politeizem ne premore, kljub temu da pozna pojem dobrega, da
ima etiko, v marsičem celo občudovanja vredno. Tillichova zelo določ-
na trditev je, da politeizem ni zmogel obvladati prostora v tem smislu,
da bi ga presegel.
Tragičnost in nepravičnost označujejo bogovi prostora; zgodovinska
izpolnjenost in pravičnost označujeta v času in skozi čas delujočega boga,
325
