Page 98 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 98
razprave, študije
očitno za obvladovanje časa, pri čemer Tillich posreduje zelo jasne na-
zore, s čim in kako.
Preroško tolmačenje časa
V desetletju po vojni se Tillich sprašuje o duhovnem položaju sedan-
josti, ki ga je po njegovem treba obravnavati skrajno odgovorno. Ne gre
samo za opazovanje, ampak za iskanje nečesa kvalitetno novega, kar je
povezano celo s »preroškim duhom«, kajti tako
imenujemo vulkanske sile duha – preroški duh ustvarja tisto, kar je v
času novo, ker njegovo tolmačenje časa pretrese in obrne čas od večnosti
sem (Tillich [1963] 1959–75, 6:31).
Ostaja vprašanje, kaj je ta duh, in tukaj se Tillich zelo odgovorno
loti poskusa podati odgovor, kajti zaveda se, da tak duh nima dokonč-
ne popredmetene oblike. Nikomur tudi ne more že kar a priori pripa-
dati takšna vloga:
Jasno je, da to ni kakor koli določljiv duh. Preroškega tolmačenja časa
se ni mogoče naučiti, niti od starih prerokov ne, niti iz Nove zaveze, niti
od Luthra ali Nietzscheja. Če bi tu iskali mesto, katerega ne bi več mog-
li pretresti, potem bi storili ravno to, kar je najpogosteje v nasprotju z du-
hom preroštva: rezultate preteklih pretresov bi imeli za sam pretres. (Til-
lich [1963] 1959–75, 6:31)
Opozarja tudi, da »ne obstajajo kraji, na katere bi bil navezan duh
preroškega tolmačenja časa, to nista niti cerkev niti pobožnost« (Til
lich [1963] 1959–75, 6:31). Zato iz Tillichovih razmišljanj posredno raz-
beremo, da se preroškega duha ne da določiti, ampak samo pre-pozna-
ti. Po čem?
Morda je sodobnost nelagodna zaradi svoje težko prepoznavne
identitete, vsaj po Tillichu pa je lahko v toliko, kolikor jo dojemamo
328
očitno za obvladovanje časa, pri čemer Tillich posreduje zelo jasne na-
zore, s čim in kako.
Preroško tolmačenje časa
V desetletju po vojni se Tillich sprašuje o duhovnem položaju sedan-
josti, ki ga je po njegovem treba obravnavati skrajno odgovorno. Ne gre
samo za opazovanje, ampak za iskanje nečesa kvalitetno novega, kar je
povezano celo s »preroškim duhom«, kajti tako
imenujemo vulkanske sile duha – preroški duh ustvarja tisto, kar je v
času novo, ker njegovo tolmačenje časa pretrese in obrne čas od večnosti
sem (Tillich [1963] 1959–75, 6:31).
Ostaja vprašanje, kaj je ta duh, in tukaj se Tillich zelo odgovorno
loti poskusa podati odgovor, kajti zaveda se, da tak duh nima dokonč-
ne popredmetene oblike. Nikomur tudi ne more že kar a priori pripa-
dati takšna vloga:
Jasno je, da to ni kakor koli določljiv duh. Preroškega tolmačenja časa
se ni mogoče naučiti, niti od starih prerokov ne, niti iz Nove zaveze, niti
od Luthra ali Nietzscheja. Če bi tu iskali mesto, katerega ne bi več mog-
li pretresti, potem bi storili ravno to, kar je najpogosteje v nasprotju z du-
hom preroštva: rezultate preteklih pretresov bi imeli za sam pretres. (Til-
lich [1963] 1959–75, 6:31)
Opozarja tudi, da »ne obstajajo kraji, na katere bi bil navezan duh
preroškega tolmačenja časa, to nista niti cerkev niti pobožnost« (Til
lich [1963] 1959–75, 6:31). Zato iz Tillichovih razmišljanj posredno raz-
beremo, da se preroškega duha ne da določiti, ampak samo pre-pozna-
ti. Po čem?
Morda je sodobnost nelagodna zaradi svoje težko prepoznavne
identitete, vsaj po Tillichu pa je lahko v toliko, kolikor jo dojemamo
328
