Page 11 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 11
CIRIL SOR^
problemov narave, temveč jih postavlja v tisti kontekst, v katerem se
pokažejo vse razsežnosti teh problemov in v katerem je podano
izhodišče, kakor tudi smernice za njihovo rešitev.3
Duh ustvarja
O Svetem Duhu govori krščanska veroizpoved kot o Duhu stvar-
niku, stvaritelju. Njegovo stvarjenjsko moč okušamo in odkrivamo
na neštetih področjih. Ustvariti zanj ne pomeni samo priklicati v
bivanje, ampak temu bivanju dati tudi globoki smisel, zaradi katerega
prejme vsaka stvaritev svojo enkratnost, neponovljivost. V vsem
uresničuje globoki, notranje smiselni načrt, ki vse stvari povezuje v
urejeno, kozmično stvarnost. V svojem stvarjenjskem delovanju ne
prihaja v nasprotja, temveč nasprotja, na katere naleti in imajo
destruktivne silnice, odstranjuje. Njegovo ustvarjanje je pravzaprav
povezovanje, urejanje. Duh je v resnici tisti kohezivni dejavnik vsega
ustvarjenega, ki daje le-temu notranjo trdnost, kon-sistenco in smi-
selnost. Kakor v notranjem trinitaričnem življenju, tudi v stvarstvu
izvršuje svojo povezovalno vlogo (vinculum). Povezuje stvari same v
sebi in med seboj, povezuje človeka s stvarstvom in stvarstvo z Bogom.
Prav zaradi notranje logike, ki jo Duh dosledno uveljavlja in upošteva,
opažamo smiselno naravnanost stvari druge na drugo, njihovo no-
tranjo povezanost, govorimo o stvarstvu, ki je organska celota vsega
ustvarjenega. Sveti Duh je Duh stvarstva in s tem stvarstvom tudi
ostaja, tako stvarstvo ni mrtva ali v bivanje vržena snov, materija,
bivanjskost, temveč prostor stalnega delovanja Svetega Duha in
prostor njegove navzočnosti. Sveti Duh omogoča relativno samostoj-
nost vsega ustvarjenega, torej tisto samostojnost, ki ni osamljenost,
temveč naravnanost, povezanost v nekakšno vse večjo in smiselno
stvaritev ali umetnino. Po slikoviti podobi sv. Ireneja je Sveti Duh ena
od dveh rok (poleg Sina ali Logosa), s katerima Bog Oče ustvarja in
ureja vesolje in človeka (Irenej, Adversus haereses 4,20). Sveti Duh
uveljavlja tudi v stvarstvu zakonitosti trinitarične perihoreze, pove-
zanosti in naravnanosti, ki ustvarja edinost v različnosti in različnost
3 Moltmann poimenuje svoj nauk o stvarjenju, katerega razvija predvsem v
delu Gott in der Schöpfungslehre. Ökologische Schöpfungslehre. München: Chr. Kaiser
Verlag (1985), »pneumatologische Schöpfungslehre«; prim. str. 12; 23–27.
9
problemov narave, temveč jih postavlja v tisti kontekst, v katerem se
pokažejo vse razsežnosti teh problemov in v katerem je podano
izhodišče, kakor tudi smernice za njihovo rešitev.3
Duh ustvarja
O Svetem Duhu govori krščanska veroizpoved kot o Duhu stvar-
niku, stvaritelju. Njegovo stvarjenjsko moč okušamo in odkrivamo
na neštetih področjih. Ustvariti zanj ne pomeni samo priklicati v
bivanje, ampak temu bivanju dati tudi globoki smisel, zaradi katerega
prejme vsaka stvaritev svojo enkratnost, neponovljivost. V vsem
uresničuje globoki, notranje smiselni načrt, ki vse stvari povezuje v
urejeno, kozmično stvarnost. V svojem stvarjenjskem delovanju ne
prihaja v nasprotja, temveč nasprotja, na katere naleti in imajo
destruktivne silnice, odstranjuje. Njegovo ustvarjanje je pravzaprav
povezovanje, urejanje. Duh je v resnici tisti kohezivni dejavnik vsega
ustvarjenega, ki daje le-temu notranjo trdnost, kon-sistenco in smi-
selnost. Kakor v notranjem trinitaričnem življenju, tudi v stvarstvu
izvršuje svojo povezovalno vlogo (vinculum). Povezuje stvari same v
sebi in med seboj, povezuje človeka s stvarstvom in stvarstvo z Bogom.
Prav zaradi notranje logike, ki jo Duh dosledno uveljavlja in upošteva,
opažamo smiselno naravnanost stvari druge na drugo, njihovo no-
tranjo povezanost, govorimo o stvarstvu, ki je organska celota vsega
ustvarjenega. Sveti Duh je Duh stvarstva in s tem stvarstvom tudi
ostaja, tako stvarstvo ni mrtva ali v bivanje vržena snov, materija,
bivanjskost, temveč prostor stalnega delovanja Svetega Duha in
prostor njegove navzočnosti. Sveti Duh omogoča relativno samostoj-
nost vsega ustvarjenega, torej tisto samostojnost, ki ni osamljenost,
temveč naravnanost, povezanost v nekakšno vse večjo in smiselno
stvaritev ali umetnino. Po slikoviti podobi sv. Ireneja je Sveti Duh ena
od dveh rok (poleg Sina ali Logosa), s katerima Bog Oče ustvarja in
ureja vesolje in človeka (Irenej, Adversus haereses 4,20). Sveti Duh
uveljavlja tudi v stvarstvu zakonitosti trinitarične perihoreze, pove-
zanosti in naravnanosti, ki ustvarja edinost v različnosti in različnost
3 Moltmann poimenuje svoj nauk o stvarjenju, katerega razvija predvsem v
delu Gott in der Schöpfungslehre. Ökologische Schöpfungslehre. München: Chr. Kaiser
Verlag (1985), »pneumatologische Schöpfungslehre«; prim. str. 12; 23–27.
9
