Page 13 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 13
CIRIL SOR^
Sveti Duh je tisti, o katerem pravi 2. carigrajski koncil, da v njem
»vse obstaja« (Denzinger-Schönmetzer: člen 421).5 »Božja beseda in
božji dih sta pri izvoru bivanja in življenja vsega stvarstva (prim. Ps
33,6; 104,30; 1 Mz 1,2; 2,7; Prd 3,20–21; Ezk 37,10): Svetemu Duhu se
spodobi, da vlada, posvečuje in oživlja stvarstvo, saj je Bog, istega
bistva z Očetom in Sinom … Njemu pripada oblast nad življenjem:
ker je namreč Bog, ohranja stvarstvo v Očetu po Sinu (Bizantinska
liturgija).« (Katekizem katoliške Cerkve, člen 703.) Sveti Duh omogoča
vsaki stvari njej lasten obstoj; v njem pride vsaka stvar do svoje
identitete. Če smemo trditi, da v Svetem Duhu vse obstaja, potem je
on tisto območje uresničitve in bivanja vsega stvarstva, brez katerega
bi vse stvari zašle v kaos ali padle v nič, ki je vladal, preden je (v jeziku
bibličnih podob) božji duh začel veti nad vodami (prim. 1 Mz 1,2).
Zato ni čudno, da krščansko izročilo, teologija in duhovnost, vidi in
prepozna v tretji božji osebi tako »Duha stvarnika« kakor tudi »Duha
posvečevalca«.6 Zato bi smeli v duhu Teilharda de Chardina prepo-
znati v Duhu tisto kohezivno, povezovalno moč, ki vse ustvarjeno
vodi h dokončni dovršitvi v pleromi, v točki omega. Če je torej v
stvarstvu dejavno navzoč božji Duh, potem to stvarstvo ni vase zaprti
sistem ali stvarnost, marveč za Boga in prihodnost odprta realnost.
In pri tem razvoju more sodelovati tudi človek. Tako pravi naš avtor:
»Bolj kot katerikoli ’posvetnež’ je (kristjan) prepričan o vrednosti in
pridu, ki sta neodjemljivo skrita v vsakem najmanjšem zemeljskem
uspehu, hkrati pa uvideva bolje kakor pa sleherni puščavnik, da je
vsak dosežek ničen, če vidimo v njem zgolj oseben (pa tudi vesoljen)
dobiček – zunaj Boga. Kajti Boga, Boga samega išče kristjan skozi
otipljivost stvarstva.« (Teilhard de Chardin, 1975:45.)
Starozavezni človek je spoznal, da stvari padejo v nebivanje, se
povrnejo v nič, če Bog umakne svojega stvariteljskega in oživljajočega
duha. To spoznanje privre na dan predvsem v psalmih, v katerih
občuduje starozavezni pesnik veličino in lepoto stvari in modrost
tistega, ki je vse to ustvaril, priklical v bivanje in v bivanju ohranja
5 Prim. Welker, 1992:153–173; Moltmann, 1985:110–115; isti, 1991:106–116
(»Komm Heiliger Geist – erneuere die Ganze Schöpfung«).
6 Lahko bi rekli tudi: »Duha stvarjenja« in »Duha odrešenja«, katero mnogi
cerkveni očetje imenujejo »novo stvarjenje«.
11
Sveti Duh je tisti, o katerem pravi 2. carigrajski koncil, da v njem
»vse obstaja« (Denzinger-Schönmetzer: člen 421).5 »Božja beseda in
božji dih sta pri izvoru bivanja in življenja vsega stvarstva (prim. Ps
33,6; 104,30; 1 Mz 1,2; 2,7; Prd 3,20–21; Ezk 37,10): Svetemu Duhu se
spodobi, da vlada, posvečuje in oživlja stvarstvo, saj je Bog, istega
bistva z Očetom in Sinom … Njemu pripada oblast nad življenjem:
ker je namreč Bog, ohranja stvarstvo v Očetu po Sinu (Bizantinska
liturgija).« (Katekizem katoliške Cerkve, člen 703.) Sveti Duh omogoča
vsaki stvari njej lasten obstoj; v njem pride vsaka stvar do svoje
identitete. Če smemo trditi, da v Svetem Duhu vse obstaja, potem je
on tisto območje uresničitve in bivanja vsega stvarstva, brez katerega
bi vse stvari zašle v kaos ali padle v nič, ki je vladal, preden je (v jeziku
bibličnih podob) božji duh začel veti nad vodami (prim. 1 Mz 1,2).
Zato ni čudno, da krščansko izročilo, teologija in duhovnost, vidi in
prepozna v tretji božji osebi tako »Duha stvarnika« kakor tudi »Duha
posvečevalca«.6 Zato bi smeli v duhu Teilharda de Chardina prepo-
znati v Duhu tisto kohezivno, povezovalno moč, ki vse ustvarjeno
vodi h dokončni dovršitvi v pleromi, v točki omega. Če je torej v
stvarstvu dejavno navzoč božji Duh, potem to stvarstvo ni vase zaprti
sistem ali stvarnost, marveč za Boga in prihodnost odprta realnost.
In pri tem razvoju more sodelovati tudi človek. Tako pravi naš avtor:
»Bolj kot katerikoli ’posvetnež’ je (kristjan) prepričan o vrednosti in
pridu, ki sta neodjemljivo skrita v vsakem najmanjšem zemeljskem
uspehu, hkrati pa uvideva bolje kakor pa sleherni puščavnik, da je
vsak dosežek ničen, če vidimo v njem zgolj oseben (pa tudi vesoljen)
dobiček – zunaj Boga. Kajti Boga, Boga samega išče kristjan skozi
otipljivost stvarstva.« (Teilhard de Chardin, 1975:45.)
Starozavezni človek je spoznal, da stvari padejo v nebivanje, se
povrnejo v nič, če Bog umakne svojega stvariteljskega in oživljajočega
duha. To spoznanje privre na dan predvsem v psalmih, v katerih
občuduje starozavezni pesnik veličino in lepoto stvari in modrost
tistega, ki je vse to ustvaril, priklical v bivanje in v bivanju ohranja
5 Prim. Welker, 1992:153–173; Moltmann, 1985:110–115; isti, 1991:106–116
(»Komm Heiliger Geist – erneuere die Ganze Schöpfung«).
6 Lahko bi rekli tudi: »Duha stvarjenja« in »Duha odrešenja«, katero mnogi
cerkveni očetje imenujejo »novo stvarjenje«.
11
