Page 12 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 12
RAZPRAVE, [TUDIJE
v enosti. Jürgen Moltmann poudarja, da trinitarični pojem življenja,
ki vključuje medsebojno prešinjanje, perihorezo, določa ekološki
nauk o stvarstvu.4 V tem vključevanju pa ohranijo stvari svojo enkrat-
nost in drugačnost in ne izgubljajo lastne vrednosti. V to vse večjo
celoto prispevajo svoj delež. Raznolikost stvarstva je zagotovljena (to
je inkluzivizem, ki ne odpravlja drugačnosti, ampak jo vključuje v še
večjo enost).
Stvariteljska moč Duha je potrebna v vsakem trenutku obstoja
sveta in človeka, prav tako, kot je bila dejavna pri njunem začetku.
Stvarstvo, predvsem pa človek, ne nosi samo »potez« Besede (Logosa),
po katerem je vse ustvarjeno (prim. Jn 1,1–18; Kol 1,12–20), ampak
tudi »poteze« Duha ljubezni in življenja, Duha, »ki oživlja« (nic.-car.
veroizpoved). Če odkrijemo v stvarstvu dih Duha (dih, katerega
moramo razlikovati od tistega v zgodovini odrešenja), potem je to
stvarstvo toliko bolj svet, v katerem in s katerim smo povezani; toliko
bolj ga moramo spoštovati, negovati in ohranjati. Tudi v povezavi z
zlorabo stvarstva smemo govoriti o »grehu zoper Svetega Duha«. To
stvariteljsko moč božjega Duha, ki »v čudoviti previdnosti vodi tok
časov in prenavlja obličje zemlje« (2. vat. koncil: Cerkev v sedanjem
svetu [CS], 26,4), je na vsakem koraku odkrival že starozavezni človek.
Beseda in duh (ali dih), s katerima Bog vse ustvarja, kliče v bivanje in
vzdržuje, sta zato za starozaveznega človeka tudi dokaz božje suve-
renosti nad vsem ustvarjenim (prim. Ps 33,6; Iz 11,4; Jdt 16,17).
Duh ohranja
Ostajanje Svetega Duha v svojem stvarstvu je nadvse pomembno
za razumevanje svetopisemskega in krščanskega pojmovanja sveta in
vesoljnega stvarstva. Ta navzočnost Duha in pnevmatološka prežetost
vsega z njegovo navzočnostjo omogoča kristjanu nadvse bogat pogled
in odnos do stvarstva.
4 Prim. Moltmann, 1985: 31. Moltmann je zelo »občutljiv« za ekološka vprašanja
in zato se vedno znova odziva na probleme, ki se pojavljajo v njegovi bližini,
kakor tudi v širnem svetu, saj ni nič takšnega, kar ne bi bil tudi naš problem.
Prim. npr.: Moltmann, 1997:89–152; Müller-Fahrenholz, 2000:128–140. O
»hudičevem krogu« industrijskega uniče(va)nja narave spregovori Moltmann
že v delu Der gekreuzigte Gott, 1972:307–308.
10
v enosti. Jürgen Moltmann poudarja, da trinitarični pojem življenja,
ki vključuje medsebojno prešinjanje, perihorezo, določa ekološki
nauk o stvarstvu.4 V tem vključevanju pa ohranijo stvari svojo enkrat-
nost in drugačnost in ne izgubljajo lastne vrednosti. V to vse večjo
celoto prispevajo svoj delež. Raznolikost stvarstva je zagotovljena (to
je inkluzivizem, ki ne odpravlja drugačnosti, ampak jo vključuje v še
večjo enost).
Stvariteljska moč Duha je potrebna v vsakem trenutku obstoja
sveta in človeka, prav tako, kot je bila dejavna pri njunem začetku.
Stvarstvo, predvsem pa človek, ne nosi samo »potez« Besede (Logosa),
po katerem je vse ustvarjeno (prim. Jn 1,1–18; Kol 1,12–20), ampak
tudi »poteze« Duha ljubezni in življenja, Duha, »ki oživlja« (nic.-car.
veroizpoved). Če odkrijemo v stvarstvu dih Duha (dih, katerega
moramo razlikovati od tistega v zgodovini odrešenja), potem je to
stvarstvo toliko bolj svet, v katerem in s katerim smo povezani; toliko
bolj ga moramo spoštovati, negovati in ohranjati. Tudi v povezavi z
zlorabo stvarstva smemo govoriti o »grehu zoper Svetega Duha«. To
stvariteljsko moč božjega Duha, ki »v čudoviti previdnosti vodi tok
časov in prenavlja obličje zemlje« (2. vat. koncil: Cerkev v sedanjem
svetu [CS], 26,4), je na vsakem koraku odkrival že starozavezni človek.
Beseda in duh (ali dih), s katerima Bog vse ustvarja, kliče v bivanje in
vzdržuje, sta zato za starozaveznega človeka tudi dokaz božje suve-
renosti nad vsem ustvarjenim (prim. Ps 33,6; Iz 11,4; Jdt 16,17).
Duh ohranja
Ostajanje Svetega Duha v svojem stvarstvu je nadvse pomembno
za razumevanje svetopisemskega in krščanskega pojmovanja sveta in
vesoljnega stvarstva. Ta navzočnost Duha in pnevmatološka prežetost
vsega z njegovo navzočnostjo omogoča kristjanu nadvse bogat pogled
in odnos do stvarstva.
4 Prim. Moltmann, 1985: 31. Moltmann je zelo »občutljiv« za ekološka vprašanja
in zato se vedno znova odziva na probleme, ki se pojavljajo v njegovi bližini,
kakor tudi v širnem svetu, saj ni nič takšnega, kar ne bi bil tudi naš problem.
Prim. npr.: Moltmann, 1997:89–152; Müller-Fahrenholz, 2000:128–140. O
»hudičevem krogu« industrijskega uniče(va)nja narave spregovori Moltmann
že v delu Der gekreuzigte Gott, 1972:307–308.
10
