Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 121
KOZMA AHA^I^
Prav zaradi širše uporabnosti je tej slovnici spredaj dodanih nekaj
tabel (praemittuntur his omnibus tabellae aliquot), ki podajajo cirilski in
glagolski, znotraj tega pa tudi rutenski in možovitski pravopis (način
pisave). Teh pet tabel je formalno ločenih od ostalega besedila, saj so
verjetno tudi nastajale v povsem drugačnih okoliščinah kot ostalo
besedilo.
Na naslovnici nato sledi Bohoričev podpis, izrek V∫aki jesik bode
Boga ∫posnal v šestih jezikih,5 ter kraj in leto izdaje.
DVE MAJHNI POGLAVJI NA KONCU SLOVNICE
Od začetka Bohoričeve slovnice stopimo še h koncu. Tam namreč
(tik pred kazalom) najdemo na dveh straneh dve kratki poglavji (De
metaplasmi … in De prosodia …). Taki poglavji nista za tedanje slovnice
nič nenavadnega, predvsem poglavje de prosodia je v tovrstnih slovni-
cah bolj pravilo kot izjema.6
Prozodija ali naglaševanje – De prosodia seu accentu
(BH 1584:(6)–(7))
Poglavje o prozodiji, delu slovnice, quae docet accentus (ki uči nagla-
ševati), bi bilo lahko posneto po Melanchthonovem besedilu, kakor
ga najdemo ob večini izdaj slovnice in skladnje (mi smo uporabljali
besedilo poglavja De prosodia iz MGL (AA 2a–BB 7b), ki je bližje
Bohoriču, ter nekoliko krajše besedilo iz kritične izdaje (CR 20:379–
390)), lahko pa bi bilo tudi povsem Bohoričevo, saj se opira na splošno
znana pravila latinskega naglasa.
Pri Melanchthonu (MGL AA 2a–BB 7b) obravnava poglavje o
prozodiji najprej tri možne naglase (toni): akut, gravis in cirkumfleks,
nato pa našteje pravila za njihovo rabo. Ta del najbolj splošnih pravil
za naglaševanje v latinščini je Bohorič prenesel v slovenščino v treh
pravilih: 1. enozložne besede so naglašene (tako v slovenščini kakor v
latinščini); 2. dvozložne besede so naglašene na predzadnjem zlogu
5 Prim. Ahačič (2005).
6 Tako se ne moremo strinjati z mnenjem, da sta ti poglavji na tem mestu »pač
zaradi dveh praznih strani na koncu knjige« (Toporišič, 1987:322).
119
Prav zaradi širše uporabnosti je tej slovnici spredaj dodanih nekaj
tabel (praemittuntur his omnibus tabellae aliquot), ki podajajo cirilski in
glagolski, znotraj tega pa tudi rutenski in možovitski pravopis (način
pisave). Teh pet tabel je formalno ločenih od ostalega besedila, saj so
verjetno tudi nastajale v povsem drugačnih okoliščinah kot ostalo
besedilo.
Na naslovnici nato sledi Bohoričev podpis, izrek V∫aki jesik bode
Boga ∫posnal v šestih jezikih,5 ter kraj in leto izdaje.
DVE MAJHNI POGLAVJI NA KONCU SLOVNICE
Od začetka Bohoričeve slovnice stopimo še h koncu. Tam namreč
(tik pred kazalom) najdemo na dveh straneh dve kratki poglavji (De
metaplasmi … in De prosodia …). Taki poglavji nista za tedanje slovnice
nič nenavadnega, predvsem poglavje de prosodia je v tovrstnih slovni-
cah bolj pravilo kot izjema.6
Prozodija ali naglaševanje – De prosodia seu accentu
(BH 1584:(6)–(7))
Poglavje o prozodiji, delu slovnice, quae docet accentus (ki uči nagla-
ševati), bi bilo lahko posneto po Melanchthonovem besedilu, kakor
ga najdemo ob večini izdaj slovnice in skladnje (mi smo uporabljali
besedilo poglavja De prosodia iz MGL (AA 2a–BB 7b), ki je bližje
Bohoriču, ter nekoliko krajše besedilo iz kritične izdaje (CR 20:379–
390)), lahko pa bi bilo tudi povsem Bohoričevo, saj se opira na splošno
znana pravila latinskega naglasa.
Pri Melanchthonu (MGL AA 2a–BB 7b) obravnava poglavje o
prozodiji najprej tri možne naglase (toni): akut, gravis in cirkumfleks,
nato pa našteje pravila za njihovo rabo. Ta del najbolj splošnih pravil
za naglaševanje v latinščini je Bohorič prenesel v slovenščino v treh
pravilih: 1. enozložne besede so naglašene (tako v slovenščini kakor v
latinščini); 2. dvozložne besede so naglašene na predzadnjem zlogu
5 Prim. Ahačič (2005).
6 Tako se ne moremo strinjati z mnenjem, da sta ti poglavji na tem mestu »pač
zaradi dveh praznih strani na koncu knjige« (Toporišič, 1987:322).
119
