Page 122 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 122
RAZPRAVE, [TUDIJE
(tako je v latinščini), če niso (kar je v slovenščini pogosto), pa to
označimo z ostrivcem; 3. trozložne besede so naglašene v slovenščini
na predpredzadnjem zlogu (v latinščini je vse odvisno od dolžine
predzadnjega zloga), če niso, pa to označimo z ostrivcem. Enaka –
verjetno po Melanchthonu posneta – pravila najdemo tudi pri Claju
(1578:10–12) za naglaševanje nemškega jezika: dvozložnice so nagla-
šene na prvem, večzložnice pa na predpredzadnjem zlogu. Takšno
poenostavljanje je bilo pač evropski trend!
Bohorič je temu dodal še svoji pravili o zaznamovanju polglasnika
ter premičnem naglasu.
Ostale snovi, ki jo najdemo pri Melanchthonu, Bohorič ni zajel.
Gre za pravila o kvantiteti (dolžini) zlogov na splošno, o določanju
kvantitete zadnjega zloga in za dokaj obsežen opis stopic, metrumov
ter skandiranja (scansio) v samostojnih (pod)poglavjih. Bohorič sicer
v uvodu v poglavje (BH 1584:(6)) sam poudari, da celotne prozodije
ne more podati. Kar je zapisal, so začasna opozorila.
Nekaj vrst metaplazma7 – De metaplasmi quibusdam speciebus
(BH 1584:(6))
Povsem na koncu poglavja o metriki, ko govori o skandiranju
(MGL bb 7a–bb 7b), Melanchthon opiše tudi aferezo, sinkopo in
paragogo, ki jih Bohorič navaja v drobnem poglavju o nekaj vrstah
metaplazma v kranjskem jeziku (De metaplasmi quibusdam speciebus in
Carniolana lingua u∫itatis). Bohorič je tu gotovo imel zgled v kaki
tedanji slovnici, četudi iskanje ustreznih primerov ni moglo biti tako
zelo enostavno.8
Popolnoma identično poglavje najdemo denimo v nemški slovnici
Johanna Claja (1578:258–261),9 ki govori pod naslovom De meta-
7 Najboljši slovenski prevod izraza bi bil »pretvorba«, vendar se nam zdi
smiselneje ohraniti grško tujko metaplazem, ker gre za izraz, ki je v domeni
antičnega slovničarstva. Pri Kvintilijanu denimo označuje tvorbo (sklonskih
in glagolskih) oblik iz kakega drugega debla.
8 To poglavje si tudi zato z vidika nadaljnih raziskav zasluži poseben poudarek.
Dobro izhodišče za stilistične raziskave pa sta s svojimi nasprotujočimi si
stališči dala tudi Pogačnik (1971:94) ter Toporišič (1987:322).
9 Drugi dve nemški slovnici (Albertus in Ölinger) takega poglavja nimata.
120
(tako je v latinščini), če niso (kar je v slovenščini pogosto), pa to
označimo z ostrivcem; 3. trozložne besede so naglašene v slovenščini
na predpredzadnjem zlogu (v latinščini je vse odvisno od dolžine
predzadnjega zloga), če niso, pa to označimo z ostrivcem. Enaka –
verjetno po Melanchthonu posneta – pravila najdemo tudi pri Claju
(1578:10–12) za naglaševanje nemškega jezika: dvozložnice so nagla-
šene na prvem, večzložnice pa na predpredzadnjem zlogu. Takšno
poenostavljanje je bilo pač evropski trend!
Bohorič je temu dodal še svoji pravili o zaznamovanju polglasnika
ter premičnem naglasu.
Ostale snovi, ki jo najdemo pri Melanchthonu, Bohorič ni zajel.
Gre za pravila o kvantiteti (dolžini) zlogov na splošno, o določanju
kvantitete zadnjega zloga in za dokaj obsežen opis stopic, metrumov
ter skandiranja (scansio) v samostojnih (pod)poglavjih. Bohorič sicer
v uvodu v poglavje (BH 1584:(6)) sam poudari, da celotne prozodije
ne more podati. Kar je zapisal, so začasna opozorila.
Nekaj vrst metaplazma7 – De metaplasmi quibusdam speciebus
(BH 1584:(6))
Povsem na koncu poglavja o metriki, ko govori o skandiranju
(MGL bb 7a–bb 7b), Melanchthon opiše tudi aferezo, sinkopo in
paragogo, ki jih Bohorič navaja v drobnem poglavju o nekaj vrstah
metaplazma v kranjskem jeziku (De metaplasmi quibusdam speciebus in
Carniolana lingua u∫itatis). Bohorič je tu gotovo imel zgled v kaki
tedanji slovnici, četudi iskanje ustreznih primerov ni moglo biti tako
zelo enostavno.8
Popolnoma identično poglavje najdemo denimo v nemški slovnici
Johanna Claja (1578:258–261),9 ki govori pod naslovom De meta-
7 Najboljši slovenski prevod izraza bi bil »pretvorba«, vendar se nam zdi
smiselneje ohraniti grško tujko metaplazem, ker gre za izraz, ki je v domeni
antičnega slovničarstva. Pri Kvintilijanu denimo označuje tvorbo (sklonskih
in glagolskih) oblik iz kakega drugega debla.
8 To poglavje si tudi zato z vidika nadaljnih raziskav zasluži poseben poudarek.
Dobro izhodišče za stilistične raziskave pa sta s svojimi nasprotujočimi si
stališči dala tudi Pogačnik (1971:94) ter Toporišič (1987:322).
9 Drugi dve nemški slovnici (Albertus in Ölinger) takega poglavja nimata.
120
