Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 117
KOZMA AHA^I^
247); »Zimske urice proste o latinsko-kranjski pisavi po latinskega
jezika naliki priličeni, iz katere se možovitskega, ukrajinskega, polj-
skega, češkega in lužiškega jezika z dalmatskim in hrvatskim po-
znanje lahko posname. Pred vsem tem je nekaj preglednic, vsebujočih
ukrajinski in možovitski pravopis« (Bohorizh, 1987:1);1 »Zimske
urice postopne o latinsko-kranjskem slovstvu, prikrojenem po ana-
logiji z latinskim jezikom, od koder si je mogoče zlahka pridobiti
poznavanje moskovskega, ukrajinskega, poljskega, češkega, lužiškega
jezika obenem z dalmatinskim in hrvaškim« (Pohlin, 2003:425).
V naslednjih vrsticah bomo skušali omenjene dileme predstaviti
in na podlagi primerjalne analize z drugimi tedanjimi evropskimi
slovnicami2 ponuditi nove rešitve.
Na nemškem področju, na katerega je bil Bohorič najbolj vezan,
1 Komentar tega prevoda najdemo pri Grdini (1999:191).
2 Gradivo predstavljajo temeljne latinske humanistične (Valla, Perotti, Perger,
Sulpicij, Nebrija, Manutius, Despauterius, Linacre, Alvarus, Scaliger, Ramus),
nemške (Ickelsamer, Albertus, Ölinger, Clajus), francoske (de Bovelles, Dubois,
Drosée, Meigret, R. Estienne, de la Ramée [Ramus], Pillot, Garnier, Cauchie,
du Vivier, Meurier, Bosquet, Palsgrave), italijanske (Fortunio, Bembo, Corso,
Dolce, Castelvetro, Ruscelli, Salviati, Giambullari, Trissino), češke (Beneš Optát,
Petr Gzel in Václav Philomates, Blahoslav) in poljske slovnice (Statorius).
L. Albertus: Teut∫ch Grammatick 115 J. Clajus: Grammatica
oder Sprachkun∫t, 1573 A. Ölinger: Underricht der Hoch Germanicae lingvae, 1578
Teut∫chen Spraach, 1574
247); »Zimske urice proste o latinsko-kranjski pisavi po latinskega
jezika naliki priličeni, iz katere se možovitskega, ukrajinskega, polj-
skega, češkega in lužiškega jezika z dalmatskim in hrvatskim po-
znanje lahko posname. Pred vsem tem je nekaj preglednic, vsebujočih
ukrajinski in možovitski pravopis« (Bohorizh, 1987:1);1 »Zimske
urice postopne o latinsko-kranjskem slovstvu, prikrojenem po ana-
logiji z latinskim jezikom, od koder si je mogoče zlahka pridobiti
poznavanje moskovskega, ukrajinskega, poljskega, češkega, lužiškega
jezika obenem z dalmatinskim in hrvaškim« (Pohlin, 2003:425).
V naslednjih vrsticah bomo skušali omenjene dileme predstaviti
in na podlagi primerjalne analize z drugimi tedanjimi evropskimi
slovnicami2 ponuditi nove rešitve.
Na nemškem področju, na katerega je bil Bohorič najbolj vezan,
1 Komentar tega prevoda najdemo pri Grdini (1999:191).
2 Gradivo predstavljajo temeljne latinske humanistične (Valla, Perotti, Perger,
Sulpicij, Nebrija, Manutius, Despauterius, Linacre, Alvarus, Scaliger, Ramus),
nemške (Ickelsamer, Albertus, Ölinger, Clajus), francoske (de Bovelles, Dubois,
Drosée, Meigret, R. Estienne, de la Ramée [Ramus], Pillot, Garnier, Cauchie,
du Vivier, Meurier, Bosquet, Palsgrave), italijanske (Fortunio, Bembo, Corso,
Dolce, Castelvetro, Ruscelli, Salviati, Giambullari, Trissino), češke (Beneš Optát,
Petr Gzel in Václav Philomates, Blahoslav) in poljske slovnice (Statorius).
L. Albertus: Teut∫ch Grammatick 115 J. Clajus: Grammatica
oder Sprachkun∫t, 1573 A. Ölinger: Underricht der Hoch Germanicae lingvae, 1578
Teut∫chen Spraach, 1574
