Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 125
Majda Mer{e
MEGISERJEVA SLOVARJA IN OBLIKUJO^A SE
KNJI@NOJEZIKOVNA NORMA
V 16. STOLETJU
0 Zasledovanje razvoja in normativnega ustaljevanja slovenskega
knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja, ki so ga zavestno so-
oblikovali predvsem štirje protestantski pisci (Primož Trubar, Seba-
stijan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič), kaže, da so se do konca
stoletja, s katerim se končuje tudi obdobje protestantske književnosti,
na vseh ravninah jezikovne zgradbe namnožile variante, ki jih je glede
na uveljavljenost in pogostost pojavljanja mogoče razvrščati na osred-
nje in obrobnejše. Nemški leksikograf in polihistor Hieronim Megiser
je konec stoletja slovenščino kot neprvi (ustreznični) jezik uvrstil v
dva večjezična slovarja: v nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar
Dictionarium quatuor linguarum iz leta 1592 in v The∫aurus Polyglottus iz
leta 1603. Soočenje knjižne podobe slovenščine in njenega sočasnega
slovarskega prikaza, ki je hkrati tudi prvi obsežnejši slovarski prikaz
slovenskega jezika, kaže, da je slednji povzel več značilnih potez
slovenskega knjižnega jezika druge polovice 16. stoletja. Zaradi
tipološke pripadnosti slovarjev (oba sta večjezična) in osredinjenosti
slovarskih informacij na izbrane ravnine, je bogato obvestilnost
mogoče pričakovati predvsem glede zajetega besedja. Na osnovi
izkazanih pisnih in glasoslovnih dvojnic se je mogoče seznanjati z
aktualno problematiko na pisni in glasoslovni ravnini. Posamično,
nesistemsko in zvečine posredno izkazani podatki o pregibanju1 in
1 S tipom priročnika pogojeni primanjkljaj deloma izravnava štirijezičenemu
slovarju iz leta 1592 dodani Appendix, ki na enaintridesetih straneh (Y(a) –
Z(8a)) prinaša izbrane sklanjatvene (za samostalnike in samostalniške besede:
Ta Go∫pud, Ta Go∫pá, Ta Ozha, Ta Mati, Ta dobèr – ta bulshi – ta nar bulshi, Iest, mi,
Ti, Vi, Leta – leta – letu, Tai∫ti – tai∫ta – tui∫tu, On – ona – onu, Kateri – katera –
123
MEGISERJEVA SLOVARJA IN OBLIKUJO^A SE
KNJI@NOJEZIKOVNA NORMA
V 16. STOLETJU
0 Zasledovanje razvoja in normativnega ustaljevanja slovenskega
knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja, ki so ga zavestno so-
oblikovali predvsem štirje protestantski pisci (Primož Trubar, Seba-
stijan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič), kaže, da so se do konca
stoletja, s katerim se končuje tudi obdobje protestantske književnosti,
na vseh ravninah jezikovne zgradbe namnožile variante, ki jih je glede
na uveljavljenost in pogostost pojavljanja mogoče razvrščati na osred-
nje in obrobnejše. Nemški leksikograf in polihistor Hieronim Megiser
je konec stoletja slovenščino kot neprvi (ustreznični) jezik uvrstil v
dva večjezična slovarja: v nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar
Dictionarium quatuor linguarum iz leta 1592 in v The∫aurus Polyglottus iz
leta 1603. Soočenje knjižne podobe slovenščine in njenega sočasnega
slovarskega prikaza, ki je hkrati tudi prvi obsežnejši slovarski prikaz
slovenskega jezika, kaže, da je slednji povzel več značilnih potez
slovenskega knjižnega jezika druge polovice 16. stoletja. Zaradi
tipološke pripadnosti slovarjev (oba sta večjezična) in osredinjenosti
slovarskih informacij na izbrane ravnine, je bogato obvestilnost
mogoče pričakovati predvsem glede zajetega besedja. Na osnovi
izkazanih pisnih in glasoslovnih dvojnic se je mogoče seznanjati z
aktualno problematiko na pisni in glasoslovni ravnini. Posamično,
nesistemsko in zvečine posredno izkazani podatki o pregibanju1 in
1 S tipom priročnika pogojeni primanjkljaj deloma izravnava štirijezičenemu
slovarju iz leta 1592 dodani Appendix, ki na enaintridesetih straneh (Y(a) –
Z(8a)) prinaša izbrane sklanjatvene (za samostalnike in samostalniške besede:
Ta Go∫pud, Ta Go∫pá, Ta Ozha, Ta Mati, Ta dobèr – ta bulshi – ta nar bulshi, Iest, mi,
Ti, Vi, Leta – leta – letu, Tai∫ti – tai∫ta – tui∫tu, On – ona – onu, Kateri – katera –
123
