Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 116
RAZPRAVE, [TUDIJE
Kozma Aha~i~
O NASLOVNICI IN DVEH MANJ[IH
POGLAVJIH V BOHORI^EVI SLOVNICI
Slovnica slovenskega protestantskega pisca Adama Bohoriča je
bila trdno zasidrana v tedanje evropsko slovničarsko izročilo. Po eni
strani se je naslanjala na latinsko Melanchthonovo slovnico ter na
eno od tedaj številnih izdaj Donata, po drugi strani pa v njej najdemo
tudi mnogo podobnosti s slovnico nemškega slovničarja Claja (1578).
V našem prispevku bomo skušali opisati, kako se v evropsko slovni-
čarsko izročilo umešča naslovnica slovnice in dve majhni poglavji, ki
stojita na njenih zadnjih straneh.
NASLOVNICA
Naslovnice posameznih slovnic navadno niso tema, ki bi bila
vredna posebnega poudarka ali pozornosti, saj imajo povečini pre-
proste in podobne si naslove. Zato je Bohoričeva toliko večja zani-
mivost. Samo poimenovanje, pod katerim slovnico poznamo (Arcticae
horulae succisivae de Latinocarniolana literatura), je v evropskem prostoru
v 16. stoletju namreč nekaj povsem posebnega; podobnega naslova
nima nobena slovnica. To je tudi vzrok, da so imeli proučevalci
zgodovine slovenske književnosti in slovenskega jezikoslovja nemalo
težav, ko so naslovnico prevajali. Večinoma so se prevodu celotnega
naslova izogibali in delo navajali kot Zimske urice (Arcticae horulae).
Kako različne rešitve najdemo v različnih prevodih, pa je razvidno že
iz treh naključno izbranih mest: »Zimske proste urice o latinsko-
kranjski pismenosti, po priliki latinskega jezika uravnani, iz katere
se moskovitskega, rutenskega, poljskega, češkega in lužiškega jezika
sorodnost z dalmatskim in hrvaškim lahko spozna« (Rupel, 1956:
114
Kozma Aha~i~
O NASLOVNICI IN DVEH MANJ[IH
POGLAVJIH V BOHORI^EVI SLOVNICI
Slovnica slovenskega protestantskega pisca Adama Bohoriča je
bila trdno zasidrana v tedanje evropsko slovničarsko izročilo. Po eni
strani se je naslanjala na latinsko Melanchthonovo slovnico ter na
eno od tedaj številnih izdaj Donata, po drugi strani pa v njej najdemo
tudi mnogo podobnosti s slovnico nemškega slovničarja Claja (1578).
V našem prispevku bomo skušali opisati, kako se v evropsko slovni-
čarsko izročilo umešča naslovnica slovnice in dve majhni poglavji, ki
stojita na njenih zadnjih straneh.
NASLOVNICA
Naslovnice posameznih slovnic navadno niso tema, ki bi bila
vredna posebnega poudarka ali pozornosti, saj imajo povečini pre-
proste in podobne si naslove. Zato je Bohoričeva toliko večja zani-
mivost. Samo poimenovanje, pod katerim slovnico poznamo (Arcticae
horulae succisivae de Latinocarniolana literatura), je v evropskem prostoru
v 16. stoletju namreč nekaj povsem posebnega; podobnega naslova
nima nobena slovnica. To je tudi vzrok, da so imeli proučevalci
zgodovine slovenske književnosti in slovenskega jezikoslovja nemalo
težav, ko so naslovnico prevajali. Večinoma so se prevodu celotnega
naslova izogibali in delo navajali kot Zimske urice (Arcticae horulae).
Kako različne rešitve najdemo v različnih prevodih, pa je razvidno že
iz treh naključno izbranih mest: »Zimske proste urice o latinsko-
kranjski pismenosti, po priliki latinskega jezika uravnani, iz katere
se moskovitskega, rutenskega, poljskega, češkega in lužiškega jezika
sorodnost z dalmatskim in hrvaškim lahko spozna« (Rupel, 1956:
114
