Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 127
MAJDA MER[E
jeno s protestantsko prakso pogosto označuje polglasniški izgovor v
naglašenem ali nenaglašenem zlogu (npr. pèrst, kèrhak; konèz, padèz,
ogèin, pametèn, shelesèn) in se tako uvršča med osrednje pisne različice.
Te so: è/e, à/a ter i kot zapis, posebej značilen za Megiserja: tèrden,
zuertje, garba, mirsliza; moker, dobar, te∫∫an, nujen, zhirnilu, poshreshin
itd.
Megiserjeva slovarja ponujata veliko zgledov za nezapisovanje
neobstojnega polglasnika iz zadnjega besednega zloga (npr. ba∫n,
zhlink, facenetl, comulz; pametn, preshern, reun, ∫rezhn, vérn, nevern,
vezhn). Možnost zapisa ali izpusta polglasnika ustvarja dvojnice, ki si
neredko sledijo v okviru istega ali pomensko sorodnih slovarskih
sestavkov: npr. E∫el /…/ o∫l. Cr: o∫∫al (MD 1592: D3a); Gemüeth5 /…/
mi∫l, misàl (MD 1592: E7a); Gehor∫am /…/ pokorn in Gehor∫am ∫ein /…/
pokóran biti (oboje MD 1592: E6a); Fluchen /…/ shentvati in Fluch /…/
shentovanje (oboje MD 1592: D8b). Pojav se glede na izpričani obseg
približuje stanju v Bohoričevi slovnici, odstopa pa od širše uveljavljene
knjižnojezikovne prakse. Nekaj tovrstnih primerov je mogoče zasle-
diti tudi pri Trubarju, Krelju in Dalmatinu, vendar so redki ali celo
omejeni na posamezne besede. Ponuja se več razlag za tovrstni zapis,
med najverjetnejšima pa sta: izgovorno slabljenje nenaglašenega
polglasnika v soseščini izgovorno močnega zvočnika (ali zvočnikov;
zlasti med v in n, r in n, v bližini l itd.), določanje izhodiščne slovnične
oblike na osnovi odvisnih sklonov (in spregatvenih oblik), iz katerih
je polglasnik že izpadel. Izpad je značilen tudi za izposojenke (npr.
Ang∫ter /…/ ang∫htr (MD 1592: A1b); Frawenzimmer /…/ fravnzimer
(MD 1592: E1b)).
Eno izmed opaznejših pisnih posebnosti zlasti prvega Megiser-
jevega slovarja predstavlja zapis i-ja, s katerim se končuje beseda, z
j-jem.6 Zapis je v večini primerov položajsko vezan: gre za i-jevski
končaj zadnjega člena ustrezničnega niza, ki stoji pred razmejevalno
piko. Za njo se (v MD 1592) začenja italijanski ustreznični niz.
5 Preglasi so zapisani na sodoben način.
6 Pojav v slovenski pisni tradiciji ni nov. Izpričan je že v Starogorskem rokopisu, ki
je nastal med leti 1492–1498 in je zapisan v gotici (Logar 1973/74: 195), kar
navaja k misli, da gre za prevzem nemškega pravopisnega modela.
125
jeno s protestantsko prakso pogosto označuje polglasniški izgovor v
naglašenem ali nenaglašenem zlogu (npr. pèrst, kèrhak; konèz, padèz,
ogèin, pametèn, shelesèn) in se tako uvršča med osrednje pisne različice.
Te so: è/e, à/a ter i kot zapis, posebej značilen za Megiserja: tèrden,
zuertje, garba, mirsliza; moker, dobar, te∫∫an, nujen, zhirnilu, poshreshin
itd.
Megiserjeva slovarja ponujata veliko zgledov za nezapisovanje
neobstojnega polglasnika iz zadnjega besednega zloga (npr. ba∫n,
zhlink, facenetl, comulz; pametn, preshern, reun, ∫rezhn, vérn, nevern,
vezhn). Možnost zapisa ali izpusta polglasnika ustvarja dvojnice, ki si
neredko sledijo v okviru istega ali pomensko sorodnih slovarskih
sestavkov: npr. E∫el /…/ o∫l. Cr: o∫∫al (MD 1592: D3a); Gemüeth5 /…/
mi∫l, misàl (MD 1592: E7a); Gehor∫am /…/ pokorn in Gehor∫am ∫ein /…/
pokóran biti (oboje MD 1592: E6a); Fluchen /…/ shentvati in Fluch /…/
shentovanje (oboje MD 1592: D8b). Pojav se glede na izpričani obseg
približuje stanju v Bohoričevi slovnici, odstopa pa od širše uveljavljene
knjižnojezikovne prakse. Nekaj tovrstnih primerov je mogoče zasle-
diti tudi pri Trubarju, Krelju in Dalmatinu, vendar so redki ali celo
omejeni na posamezne besede. Ponuja se več razlag za tovrstni zapis,
med najverjetnejšima pa sta: izgovorno slabljenje nenaglašenega
polglasnika v soseščini izgovorno močnega zvočnika (ali zvočnikov;
zlasti med v in n, r in n, v bližini l itd.), določanje izhodiščne slovnične
oblike na osnovi odvisnih sklonov (in spregatvenih oblik), iz katerih
je polglasnik že izpadel. Izpad je značilen tudi za izposojenke (npr.
Ang∫ter /…/ ang∫htr (MD 1592: A1b); Frawenzimmer /…/ fravnzimer
(MD 1592: E1b)).
Eno izmed opaznejših pisnih posebnosti zlasti prvega Megiser-
jevega slovarja predstavlja zapis i-ja, s katerim se končuje beseda, z
j-jem.6 Zapis je v večini primerov položajsko vezan: gre za i-jevski
končaj zadnjega člena ustrezničnega niza, ki stoji pred razmejevalno
piko. Za njo se (v MD 1592) začenja italijanski ustreznični niz.
5 Preglasi so zapisani na sodoben način.
6 Pojav v slovenski pisni tradiciji ni nov. Izpričan je že v Starogorskem rokopisu, ki
je nastal med leti 1492–1498 in je zapisan v gotici (Logar 1973/74: 195), kar
navaja k misli, da gre za prevzem nemškega pravopisnega modela.
125
