Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 130
RAZPRAVE, [TUDIJE
človečki, junački, kmetički – človeški, mrtvaški (prehod skupine čk > šk);
slišati – šlišati, našičenje (prekozložna asimilacija); petkrat, odpelati (MD
1592: A1a), obtizhati (MD 1592: P2a) – o∫∫emkrad (MD 1592: A1b), ∫e
oppotakniti (MD 1592: A3b), britkust (MD 1592: A3a), glatku, gladek
(MD 1592: F2b) (redki primeri zvenečnostnega prilagajanja glasovni
soseščini in prevladujoči primeri, ki prilagajanja ne izkazujejo)11 itd.
Z zgledi kot veuniza (MD 1592: T7a), mouzhe12 (MD 1592: P3a),
∫ukavnik (MD 1592: O8a) itd. slovarja zrcalita prehod ł v u, ki je bil v
koroških govorih opravljen nekoliko prej kot v osrednjih.13 Z nave-
denimi glasoslovnimi dvojnicami, ki jih je mogoče zaslediti tudi v
protestantskih knjigah 16. stoletja,14 so predstavljeni rezultati pro-
cesov, ki so potekali v različnih narečjih15 in ne le v koroških, s
katerimi se je Megiser seznanil v času svojega bivanja v Celovcu in ki
so nanj močneje vplivali.16 Kadar je izbor omejen na eno samo
varianto, gre praviloma za bolj uveljavljeno možnost, ki je bila tudi
lažje prepoznavna. Navedena je npr. splošno rabljena varianta ajd –
ajdovski. Potrjena je tudi z drugimi členi besedne družine (ajdinja/
ajdenja, ajdovsku, ajdovščina). Ni pa navedena protetična varianta hajd
– hajdovski, zapisana v prvi Trubarjevi knjigi, uporabljena pa tudi pri
Krelju in v zgodnejšem obdobju pri Dalmatinu. V primeru nerazre-
šenega tekmovalnega razmerja med variantami ali težje prepoznav-
nosti prevladujoče variante je v slovarski prikaz vključena tista, ki je
bodisi pogovorno ali pokrajinsko bolj uveljavljena, pri prevzetih
11 Zvenečnostne prilagoditve nezvočnikov njihovemu glasovnemu okolju, ki jih
izkazujeta Megiserjeva slovarja, je glede obsega in tipologije mogoče
obravnavati tudi kot vzorčne za stanje v knjižnem jeziku 16. stoletja. Prim.
Merše – Jakopin – Novak 1992: 329–331.
12 Primer bi bil Megiser lahko prepisal tudi iz Bohoričeve slovnice, kjer se pojavlja
na str. 148 (Kolarič 1971: 35).
13 Prim. Škrabec 1880: 38–40 in 1906: 124–126; Ramovš 1924: 25–26.
14 Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja omogočajo
ugotavljanje števila pojavitev posameznih različic ter določanje njihovega
medsebojnega uporabnostnega razmerja.
15 Prim. Rigler 1967: 92–97
16 Povečan vpliv koroških govorov je v Megiserjevih slovarjih viden na različnih
ravninah, zlasti pa na glasoslovni, besedotvorni in besedni (npr. abuon, abuvsku
drivu, atej).
128
človečki, junački, kmetički – človeški, mrtvaški (prehod skupine čk > šk);
slišati – šlišati, našičenje (prekozložna asimilacija); petkrat, odpelati (MD
1592: A1a), obtizhati (MD 1592: P2a) – o∫∫emkrad (MD 1592: A1b), ∫e
oppotakniti (MD 1592: A3b), britkust (MD 1592: A3a), glatku, gladek
(MD 1592: F2b) (redki primeri zvenečnostnega prilagajanja glasovni
soseščini in prevladujoči primeri, ki prilagajanja ne izkazujejo)11 itd.
Z zgledi kot veuniza (MD 1592: T7a), mouzhe12 (MD 1592: P3a),
∫ukavnik (MD 1592: O8a) itd. slovarja zrcalita prehod ł v u, ki je bil v
koroških govorih opravljen nekoliko prej kot v osrednjih.13 Z nave-
denimi glasoslovnimi dvojnicami, ki jih je mogoče zaslediti tudi v
protestantskih knjigah 16. stoletja,14 so predstavljeni rezultati pro-
cesov, ki so potekali v različnih narečjih15 in ne le v koroških, s
katerimi se je Megiser seznanil v času svojega bivanja v Celovcu in ki
so nanj močneje vplivali.16 Kadar je izbor omejen na eno samo
varianto, gre praviloma za bolj uveljavljeno možnost, ki je bila tudi
lažje prepoznavna. Navedena je npr. splošno rabljena varianta ajd –
ajdovski. Potrjena je tudi z drugimi členi besedne družine (ajdinja/
ajdenja, ajdovsku, ajdovščina). Ni pa navedena protetična varianta hajd
– hajdovski, zapisana v prvi Trubarjevi knjigi, uporabljena pa tudi pri
Krelju in v zgodnejšem obdobju pri Dalmatinu. V primeru nerazre-
šenega tekmovalnega razmerja med variantami ali težje prepoznav-
nosti prevladujoče variante je v slovarski prikaz vključena tista, ki je
bodisi pogovorno ali pokrajinsko bolj uveljavljena, pri prevzetih
11 Zvenečnostne prilagoditve nezvočnikov njihovemu glasovnemu okolju, ki jih
izkazujeta Megiserjeva slovarja, je glede obsega in tipologije mogoče
obravnavati tudi kot vzorčne za stanje v knjižnem jeziku 16. stoletja. Prim.
Merše – Jakopin – Novak 1992: 329–331.
12 Primer bi bil Megiser lahko prepisal tudi iz Bohoričeve slovnice, kjer se pojavlja
na str. 148 (Kolarič 1971: 35).
13 Prim. Škrabec 1880: 38–40 in 1906: 124–126; Ramovš 1924: 25–26.
14 Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja omogočajo
ugotavljanje števila pojavitev posameznih različic ter določanje njihovega
medsebojnega uporabnostnega razmerja.
15 Prim. Rigler 1967: 92–97
16 Povečan vpliv koroških govorov je v Megiserjevih slovarjih viden na različnih
ravninah, zlasti pa na glasoslovni, besedotvorni in besedni (npr. abuon, abuvsku
drivu, atej).
128
