Page 129 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 129
MAJDA MER[E
mestoma pa je njegova raba razložljiva z analogičnim vplivom pisave
predložnih zvez homonimnega enozložnega predloga. V takih prime-
rih je zapise mogoče obravnavati kot hiperkorekture.
2 Megiserjeva slovarja izkazujeta splošno znane glasoslovne vari-
ante, ki večinoma zrcalijo še potekajoče, aktualne glasoslovne pro-
cese.10 Z njimi so prikazane najbolj značilne samoglasniške in soglas-
niške spremembe. Variante različnih tipov (divji – divje (prešič); mogoč,
slobodnost, satiga vojljo (MD 1592: Cb) – apateka, magoč, pašast, slaboden,
∫atiga vojlja (MD 1592: C2b); cagav, grintau – cagov, mèrtou, prov, redkov,
rounati; sirota – sorota; priseči – persegati; bičevje – bičovje) zrcalijo
spremembe, ki so prizadele nenaglašene samoglasnike. Na njihovo
glasovno spreminjanje je pogosto vplivala soseščina močnega soglas-
nika, navadno zvočnika, ali naglašeni samoglasnik iz naslednjega
zloga. Variante tipa nezastopnost – nezestop, deseči, ki jih je Rigler (1967:
97 in drugje) obravnaval kot Trubarjeve dialektizme, kažejo, da se je
e namesto a širil v nova okolja (prvotno okolje so bile predpone in
predlogi na, za, nad). Do dvojnic so razvojno vodili predvsem naslednji
procesi: redukcija, asimilacija, preglaševanje, akanje.
Na spreminjanje soglasnikov in soglasniških skupin kažejo nasled-
nje dvojnice: pišče, puščati, puščava – ognjiše, pišal, plaš, pušati, šet, vrbiše
(prehod skupine šč > š); črešnja – češnja (v MTh 1603) (prehod skupine
čr > č); vrabèz (MD 1592: O6b) – grabez (MTh 1603: II,213), zvun –
zgun (v MTh 1603) (diferenciacija soglasniških skupin); benečki,
10 Nekaj glasoslovnih variant je bilo v dosedanjih obravnavah obeh Megiserjevih
slovarjev že omenjenih. Breznik (1926: 113) omenja z zgledi izpričan prehod
skupin čre, žre > če, že, s parom shenin – ∫henen pa ilustrira približevanje živi
rabi. Annelies Lägreid (1967: XII–XV), ki je izdelala obrnjeno različico
Megiserjevega slovarja iz leta 1592, ugotavlja podobnost Trubarjevega in
Megiserjevega jezika. Odkriva jo v nadomeščanju a z e v nenaglašenih predlogih
in predponah (raz > rez, na > ne), o z e v enakih položajih (doseči > deseči) in v
vzporedno izpeljani prekozložni asimilaciji (služba > šlužba). Martina Orožen
(1989: 121–133) v okviru primerjave Megiserjevega slovarja iz leta 1592 ter
ponovne izdaje leta 1744 izpostavlja naslednje glasoslovne značilnosti
Megiserjevega jezika, izkazane v slovarju iz leta 1592: primere delne in popolne
redukcije nenaglašenih samoglasnikov ter primere, ki dokumentirajo prehod
ł v u/u ter šč v š.
127
mestoma pa je njegova raba razložljiva z analogičnim vplivom pisave
predložnih zvez homonimnega enozložnega predloga. V takih prime-
rih je zapise mogoče obravnavati kot hiperkorekture.
2 Megiserjeva slovarja izkazujeta splošno znane glasoslovne vari-
ante, ki večinoma zrcalijo še potekajoče, aktualne glasoslovne pro-
cese.10 Z njimi so prikazane najbolj značilne samoglasniške in soglas-
niške spremembe. Variante različnih tipov (divji – divje (prešič); mogoč,
slobodnost, satiga vojljo (MD 1592: Cb) – apateka, magoč, pašast, slaboden,
∫atiga vojlja (MD 1592: C2b); cagav, grintau – cagov, mèrtou, prov, redkov,
rounati; sirota – sorota; priseči – persegati; bičevje – bičovje) zrcalijo
spremembe, ki so prizadele nenaglašene samoglasnike. Na njihovo
glasovno spreminjanje je pogosto vplivala soseščina močnega soglas-
nika, navadno zvočnika, ali naglašeni samoglasnik iz naslednjega
zloga. Variante tipa nezastopnost – nezestop, deseči, ki jih je Rigler (1967:
97 in drugje) obravnaval kot Trubarjeve dialektizme, kažejo, da se je
e namesto a širil v nova okolja (prvotno okolje so bile predpone in
predlogi na, za, nad). Do dvojnic so razvojno vodili predvsem naslednji
procesi: redukcija, asimilacija, preglaševanje, akanje.
Na spreminjanje soglasnikov in soglasniških skupin kažejo nasled-
nje dvojnice: pišče, puščati, puščava – ognjiše, pišal, plaš, pušati, šet, vrbiše
(prehod skupine šč > š); črešnja – češnja (v MTh 1603) (prehod skupine
čr > č); vrabèz (MD 1592: O6b) – grabez (MTh 1603: II,213), zvun –
zgun (v MTh 1603) (diferenciacija soglasniških skupin); benečki,
10 Nekaj glasoslovnih variant je bilo v dosedanjih obravnavah obeh Megiserjevih
slovarjev že omenjenih. Breznik (1926: 113) omenja z zgledi izpričan prehod
skupin čre, žre > če, že, s parom shenin – ∫henen pa ilustrira približevanje živi
rabi. Annelies Lägreid (1967: XII–XV), ki je izdelala obrnjeno različico
Megiserjevega slovarja iz leta 1592, ugotavlja podobnost Trubarjevega in
Megiserjevega jezika. Odkriva jo v nadomeščanju a z e v nenaglašenih predlogih
in predponah (raz > rez, na > ne), o z e v enakih položajih (doseči > deseči) in v
vzporedno izpeljani prekozložni asimilaciji (služba > šlužba). Martina Orožen
(1989: 121–133) v okviru primerjave Megiserjevega slovarja iz leta 1592 ter
ponovne izdaje leta 1744 izpostavlja naslednje glasoslovne značilnosti
Megiserjevega jezika, izkazane v slovarju iz leta 1592: primere delne in popolne
redukcije nenaglašenih samoglasnikov ter primere, ki dokumentirajo prehod
ł v u/u ter šč v š.
127
