Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 131
MAJDA MER[E
besedah pa lahko tudi tista, ki je bližje tuji iztočnici (npr. kandla).17
Med jezikovne značilnosti Megiserjevih slovarjev spadajo tudi pri-
meri, ki ne izkazujejo splošno veljavnih, pričakovanih glasoslovnih
prilagoditev (zapis tastča namesto pričakovanega tašča).
Med tekmovalne glasoslovne dvojnice je pogojno mogoče uvrščati
tudi abstraktne samostalnike, tvorjene z obraziloma -ost in -ust (npr.
edinost, ljubeznivost, zastopnost – grobust, svitlust). Ugotovitev, da obrazilo
-ust v knjižnem jeziku 16. stoletja razodeva končniški naglas (Rigler
1967: 17–19), v veliki meri potrjujejo tudi navedbe enako tvorjenih
samostalnikov v Megiserjevih slovarjih. Le redki primeri kažejo, da
izbor obrazila -ust ni bil pogojen z naglašenostjo, izbor -ost pa ne z
nenaglašenostjo (npr. velikost, brumnost/brumnust (MD 1592: E2b)).
2.1 Slovarski prikaz različnih stopenj podomačenosti besed, ki so
neredko sorazmerne času uporabe (npr. bandrati – vandrati, alspant –
alsbant – alsband, anhora – ankora), zrcali opazno značilnost protestant-
ske knjižnojezikovne prakse. Izkazujejo jih besede, ki so jih uporab-
ljali protestantski pisci, pa tudi novo besedje, najpogosteje vključeno
pod vplivom dvojezičnega koroškega okolja ali nemških iztočnic (npr.
alsband ’Halsband’, cehati ’Zechen’), oboje zlasti ob pomanjkanju
uveljavljenih domačih poimenovanj.
2.2 Megiserjeva slovarja z zajetimi pisnimi in glasoslovnimi razli-
čicami zrcalita obstoječo raznolikost znotraj knjižnega jezika, ne
dajeta pa zanesljivih podatkov o njihovi pogostnostni razvrščenosti
ter o medsebojnem količinskem in hkrati tekmovalnem razmerju.
Navedene dvojnice so predvsem dokaz nedokončne normativne
ustaljenosti začetnega razvojnega obdobja slovenskega knjižnega
jezika ter spremenljivega razmerja med govorjenim jezikom in obliku-
jočo se knjižnojezikovno normo.
3 Pri večini slovarsko posredovanega tvorjenega besedja, bodisi že
znanega ali novega, je mogoče ugotavljati tvorbo po uveljavljenih
17 Glasoslovna različica kandla (iz. bavarsko-avstrijske besede Kändeleien; prim.
Striedter-Temps 1963: 144) izkazuje širšo in pogostejšo rabo kot kangla (v DB
1578 sta različici v razmerju 3 : 1, v DB 1584 pa v razmerju 3 : 2). Kandla je
uporabljena tudi v TPo 1595 in navedena v obeh Megiserjevih slovarjih.
129
besedah pa lahko tudi tista, ki je bližje tuji iztočnici (npr. kandla).17
Med jezikovne značilnosti Megiserjevih slovarjev spadajo tudi pri-
meri, ki ne izkazujejo splošno veljavnih, pričakovanih glasoslovnih
prilagoditev (zapis tastča namesto pričakovanega tašča).
Med tekmovalne glasoslovne dvojnice je pogojno mogoče uvrščati
tudi abstraktne samostalnike, tvorjene z obraziloma -ost in -ust (npr.
edinost, ljubeznivost, zastopnost – grobust, svitlust). Ugotovitev, da obrazilo
-ust v knjižnem jeziku 16. stoletja razodeva končniški naglas (Rigler
1967: 17–19), v veliki meri potrjujejo tudi navedbe enako tvorjenih
samostalnikov v Megiserjevih slovarjih. Le redki primeri kažejo, da
izbor obrazila -ust ni bil pogojen z naglašenostjo, izbor -ost pa ne z
nenaglašenostjo (npr. velikost, brumnost/brumnust (MD 1592: E2b)).
2.1 Slovarski prikaz različnih stopenj podomačenosti besed, ki so
neredko sorazmerne času uporabe (npr. bandrati – vandrati, alspant –
alsbant – alsband, anhora – ankora), zrcali opazno značilnost protestant-
ske knjižnojezikovne prakse. Izkazujejo jih besede, ki so jih uporab-
ljali protestantski pisci, pa tudi novo besedje, najpogosteje vključeno
pod vplivom dvojezičnega koroškega okolja ali nemških iztočnic (npr.
alsband ’Halsband’, cehati ’Zechen’), oboje zlasti ob pomanjkanju
uveljavljenih domačih poimenovanj.
2.2 Megiserjeva slovarja z zajetimi pisnimi in glasoslovnimi razli-
čicami zrcalita obstoječo raznolikost znotraj knjižnega jezika, ne
dajeta pa zanesljivih podatkov o njihovi pogostnostni razvrščenosti
ter o medsebojnem količinskem in hkrati tekmovalnem razmerju.
Navedene dvojnice so predvsem dokaz nedokončne normativne
ustaljenosti začetnega razvojnega obdobja slovenskega knjižnega
jezika ter spremenljivega razmerja med govorjenim jezikom in obliku-
jočo se knjižnojezikovno normo.
3 Pri večini slovarsko posredovanega tvorjenega besedja, bodisi že
znanega ali novega, je mogoče ugotavljati tvorbo po uveljavljenih
17 Glasoslovna različica kandla (iz. bavarsko-avstrijske besede Kändeleien; prim.
Striedter-Temps 1963: 144) izkazuje širšo in pogostejšo rabo kot kangla (v DB
1578 sta različici v razmerju 3 : 1, v DB 1584 pa v razmerju 3 : 2). Kandla je
uporabljena tudi v TPo 1595 in navedena v obeh Megiserjevih slovarjih.
129
