Page 213 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 213
IGOR GRDINA
v več pogledih nenavadno važen mož – ne samo kot izumitelj kranjske
pisave (kar je imel za božji navdih), temveč tudi kot pravi začetnik ali
vsaj najodličnejši pripravljalec reformacije v tej deželi – on ima sploh
veliko sličnosti z Luthrom.«21
Od Kopitarja in Čopa dalje Trubarja na Slovenskem ni več bilo
mogoče povsem spregledati, zato pa se je pojavila potreba po pojas-
nitvi oziroma interpretaciji pomena in smisla njegovega dela. Ultra-
rigoristični duhovniki, ki so okoli leta 1800 nasledili svoje mnogo
zmernejše predhodnike – Jurij Japelj je npr. prevajal hudo posvetne
verze in Metastasievo melodramo Artakserkses – ter v kratkem času
skoraj povsem monopolizirali versko književnost na Kranjskem,22 so
brez dvoma dajali prednost metelčici pred bohoričico tudi zato, ker
ni bila »okužena« s protestantskim poreklom. Čeprav je njihov
frankensteinovski navdihovalec Kopitar23 Trubarja štel za »našega
Kolumba«24, se je Fran Serafin Metelko (1789–1860) skupaj z zagna-
nimi promotorji svojih ekscentričnih nazorov znova odpravil od-
krivat ortografsko Ameriko ... Vendar zaradi silovitega odpora ljudi
»starega kopita« – zlasti kroga okoli Krajnske čbelice in škofijskih
sedežev na Slovenskem – niso uspeli s svojim prismojenim pravo-
21 A. Slodnjak, Pisma Matija Čopa. Druga knjiga. Literatura Slovencev, Ljubljana
1986, 21, 22.
22 Na slovstveni rob so rigoristi, ki so jih nasprotniki zmerjali z janzenisti, odrinili
celo stanovske tovariše drugih usmeritev (po volji jim niso bili niti zagovorniki
verskega tradicionalizma niti hoffbauerjanci – npr. Friderik Irenej Baraga,
1797–1868).
23 Kopitar je v ekstatičnih kulturno-političnih sanjarijah želel, da bi Slovani
zunaj meja njemu tako zoprnega ruskega imperija dobili poseben črkopis, ki
bi bil enako »popoln« (v smislu načela en glas – ena črka) za pisanje njihovih
jezikov oziroma narečij kot cirilica. Na ta način je razvijal scientistične
konstrukte Janeza Žige Valentina Popoviča (1705–1774). Vendar metelčica,
ki so jo reklamirali njegovi ljubljanski oboževalci, ni povsem zadovoljila
pričakovanj dunajskega slovničarja; ta jo je zato branil manj zavzeto – čeprav
enako kolerično – kakor (za)misli, v katerih pozitivnost je bil povsem
prepričan.
24 Na to oznako se je v svojem udarnem govoru Slovenski jezik pa »krajnska špraha«
leta 1862 skliceval tudi »oče naroda« Janez Bleiweis (prim. brošuro J. Bleiweis,
Slovenski jezik pa »krajnska špraha«, Ljubljana 1862, 10, 11).
211
v več pogledih nenavadno važen mož – ne samo kot izumitelj kranjske
pisave (kar je imel za božji navdih), temveč tudi kot pravi začetnik ali
vsaj najodličnejši pripravljalec reformacije v tej deželi – on ima sploh
veliko sličnosti z Luthrom.«21
Od Kopitarja in Čopa dalje Trubarja na Slovenskem ni več bilo
mogoče povsem spregledati, zato pa se je pojavila potreba po pojas-
nitvi oziroma interpretaciji pomena in smisla njegovega dela. Ultra-
rigoristični duhovniki, ki so okoli leta 1800 nasledili svoje mnogo
zmernejše predhodnike – Jurij Japelj je npr. prevajal hudo posvetne
verze in Metastasievo melodramo Artakserkses – ter v kratkem času
skoraj povsem monopolizirali versko književnost na Kranjskem,22 so
brez dvoma dajali prednost metelčici pred bohoričico tudi zato, ker
ni bila »okužena« s protestantskim poreklom. Čeprav je njihov
frankensteinovski navdihovalec Kopitar23 Trubarja štel za »našega
Kolumba«24, se je Fran Serafin Metelko (1789–1860) skupaj z zagna-
nimi promotorji svojih ekscentričnih nazorov znova odpravil od-
krivat ortografsko Ameriko ... Vendar zaradi silovitega odpora ljudi
»starega kopita« – zlasti kroga okoli Krajnske čbelice in škofijskih
sedežev na Slovenskem – niso uspeli s svojim prismojenim pravo-
21 A. Slodnjak, Pisma Matija Čopa. Druga knjiga. Literatura Slovencev, Ljubljana
1986, 21, 22.
22 Na slovstveni rob so rigoristi, ki so jih nasprotniki zmerjali z janzenisti, odrinili
celo stanovske tovariše drugih usmeritev (po volji jim niso bili niti zagovorniki
verskega tradicionalizma niti hoffbauerjanci – npr. Friderik Irenej Baraga,
1797–1868).
23 Kopitar je v ekstatičnih kulturno-političnih sanjarijah želel, da bi Slovani
zunaj meja njemu tako zoprnega ruskega imperija dobili poseben črkopis, ki
bi bil enako »popoln« (v smislu načela en glas – ena črka) za pisanje njihovih
jezikov oziroma narečij kot cirilica. Na ta način je razvijal scientistične
konstrukte Janeza Žige Valentina Popoviča (1705–1774). Vendar metelčica,
ki so jo reklamirali njegovi ljubljanski oboževalci, ni povsem zadovoljila
pričakovanj dunajskega slovničarja; ta jo je zato branil manj zavzeto – čeprav
enako kolerično – kakor (za)misli, v katerih pozitivnost je bil povsem
prepričan.
24 Na to oznako se je v svojem udarnem govoru Slovenski jezik pa »krajnska špraha«
leta 1862 skliceval tudi »oče naroda« Janez Bleiweis (prim. brošuro J. Bleiweis,
Slovenski jezik pa »krajnska špraha«, Ljubljana 1862, 10, 11).
211
