Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 216
RAZPRAVE, [TUDIJE
uvidela šele v drugi polovici sedemdesetih let, ko se je pritisk iz
prestolnice »ob lepi modri Donavi« še zaostril (»meščansko mini-
strstvo« Auersperg-Lasser). Tedaj je bilo ostro svetovnonazorsko
ločevanje, kakršnega je v Ljubljani prakticiral idealistični dobrotnik
kranjskega dijaštva Luka Jeran (1818–1896), začasno – do nastopa
goriškega bogoslovnega profesorja Antona Mahniča (1850–1920), ki
je z znamenitimi Dvanajstimi večeri leta 1884 začel neusmiljen »kul-
turni boj« na naših tleh – potisnjeno ob stran.
Osemdeseta leta so prinesla veliko novost: v razlago Trubarjevega
dela in poslanstva se je vključila literatura. Zaslugo za to ima Anton
Aškerc (1856–1912), ki je leta 1886 – ob tristoletnici reformatorjeve
smrti – v Levčevem Ljubljanskem zvonu objavil legendo z naslovom
Novi svetnik (pozneje Slovenska legenda). V njej je z živimi barvami
naslikal Trubarjev prihod v paradiž, ki sproži silovito reakcijo med
tamkajšnjimi Slovenci. Škof Textor se čudi, da ni zgorel v peklu, Hren
se zavzema za to, da se pahne na dno vic, medtem ko Slomšek
zagovarja njegov sprejem med rajske svate:
’...pomislite, sveti očetje!
Kar Primož na zemlji nič več ne živi,
preteklo nad tristo nam let je!
O veri njegovi ni bilo sledu
v Slovencih o mojem že časi...
Predlagam, da raj se otvori možu,
da brat naš zaslužni se spasi.
V jeziku premilem on prvi iz vseh,
o, čujte, nam knjige je pisal!
In greh, ki učinil ga bil je, ta greh –
spokorniku Bog je izbrisal! ...’31
Nadaljnje dogajanje je opisano z žgočo ironijo, ki je tako ali tako
zaščitno znamenje Aškerčeve parabolične epike:
31 A. Aškerc, Zbrano delo. Prva knjiga, Ljubljana 1946, 67.
214
uvidela šele v drugi polovici sedemdesetih let, ko se je pritisk iz
prestolnice »ob lepi modri Donavi« še zaostril (»meščansko mini-
strstvo« Auersperg-Lasser). Tedaj je bilo ostro svetovnonazorsko
ločevanje, kakršnega je v Ljubljani prakticiral idealistični dobrotnik
kranjskega dijaštva Luka Jeran (1818–1896), začasno – do nastopa
goriškega bogoslovnega profesorja Antona Mahniča (1850–1920), ki
je z znamenitimi Dvanajstimi večeri leta 1884 začel neusmiljen »kul-
turni boj« na naših tleh – potisnjeno ob stran.
Osemdeseta leta so prinesla veliko novost: v razlago Trubarjevega
dela in poslanstva se je vključila literatura. Zaslugo za to ima Anton
Aškerc (1856–1912), ki je leta 1886 – ob tristoletnici reformatorjeve
smrti – v Levčevem Ljubljanskem zvonu objavil legendo z naslovom
Novi svetnik (pozneje Slovenska legenda). V njej je z živimi barvami
naslikal Trubarjev prihod v paradiž, ki sproži silovito reakcijo med
tamkajšnjimi Slovenci. Škof Textor se čudi, da ni zgorel v peklu, Hren
se zavzema za to, da se pahne na dno vic, medtem ko Slomšek
zagovarja njegov sprejem med rajske svate:
’...pomislite, sveti očetje!
Kar Primož na zemlji nič več ne živi,
preteklo nad tristo nam let je!
O veri njegovi ni bilo sledu
v Slovencih o mojem že časi...
Predlagam, da raj se otvori možu,
da brat naš zaslužni se spasi.
V jeziku premilem on prvi iz vseh,
o, čujte, nam knjige je pisal!
In greh, ki učinil ga bil je, ta greh –
spokorniku Bog je izbrisal! ...’31
Nadaljnje dogajanje je opisano z žgočo ironijo, ki je tako ali tako
zaščitno znamenje Aškerčeve parabolične epike:
31 A. Aškerc, Zbrano delo. Prva knjiga, Ljubljana 1946, 67.
214
