Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 219
IGOR GRDINA
Dedov naših dramo gledam krasno,
polno mlade smelosti, moči –
boj slovenskega duha junaški
iz noči za luč bodočih dni ...35
Aškerc je takoj po izidu svoje knjige sprožil pobudo za to, da se
Trubarju v Ljubljani postavi spomenik. Naprednjaškemu županu
kranjske prestolnice Ivanu Hribarju (1851–1941), ki si je bil neskonč-
no všeč kot velikopotezni »mestni oče«, je takole popihal na dušo:
»Glej, postavil si spomenik Prešernu; postavi ga še Trubarju.
Mislim, da je naš skromni narod že toliko dozorel, da ne bo težko
zbrati denar za skromen spomenik. Jaz/,/ kakor veš/,/ ne živim v
izobilju, rad pa vsak mesec prispevam primerno vsoto.«36
Toda Hribar se je stvari lotil drugače: Trubarjev spomenik, ki je
bil naročen pri najuglednejšem slovenskem kiparju secesijske dobe
Francu Bernekerju (1874–1932), je plačala Ljubljanska kreditna banka
iz posebnega fonda, ki je bil osnovan za »narodne in občekoristne
namene«.37
Kajti:
»Prešeren je bil ljubljenec vsega naroda. Zato je bilo za njegov
spomenik lahko zbirati. O pomembi Trubarjevi za naše kulturno
življenje pa je vedelo le omejeno število inteligence. Poleg tega je bil
protestant.«38
Zadeva potemtakem ni bila tako preprosta, kot si je predstavljal
premočrtni Aškerc …
Protestantizem je pač tik pred prvo svetovno vojno na naših tleh
veljal za nemškonacionalni – celo prusaški – simbol. Gibanje ’Proč od
Rima!’ (Los-von-Rom-Bewegung), ki se je leta 1897 rodilo na Dunaju in
uživalo podporo različnih bojevitih protikatoliških združenj v wilhel-
minskem (drugem) Reichu (Gustav-Adolf-Verein, Evangelischer Bund
ipd.), je bilo v habsburški monarhiji kot celoti sicer bolj razvpito kot
35 A. Aškerc, n. d., 81.
36 I. Hribar, Moji spomini I, Ljubljana 1983, 305.
37 I. Hribar, n. d., 306.
38 I. Hribar, n. d., 306.
217
Dedov naših dramo gledam krasno,
polno mlade smelosti, moči –
boj slovenskega duha junaški
iz noči za luč bodočih dni ...35
Aškerc je takoj po izidu svoje knjige sprožil pobudo za to, da se
Trubarju v Ljubljani postavi spomenik. Naprednjaškemu županu
kranjske prestolnice Ivanu Hribarju (1851–1941), ki si je bil neskonč-
no všeč kot velikopotezni »mestni oče«, je takole popihal na dušo:
»Glej, postavil si spomenik Prešernu; postavi ga še Trubarju.
Mislim, da je naš skromni narod že toliko dozorel, da ne bo težko
zbrati denar za skromen spomenik. Jaz/,/ kakor veš/,/ ne živim v
izobilju, rad pa vsak mesec prispevam primerno vsoto.«36
Toda Hribar se je stvari lotil drugače: Trubarjev spomenik, ki je
bil naročen pri najuglednejšem slovenskem kiparju secesijske dobe
Francu Bernekerju (1874–1932), je plačala Ljubljanska kreditna banka
iz posebnega fonda, ki je bil osnovan za »narodne in občekoristne
namene«.37
Kajti:
»Prešeren je bil ljubljenec vsega naroda. Zato je bilo za njegov
spomenik lahko zbirati. O pomembi Trubarjevi za naše kulturno
življenje pa je vedelo le omejeno število inteligence. Poleg tega je bil
protestant.«38
Zadeva potemtakem ni bila tako preprosta, kot si je predstavljal
premočrtni Aškerc …
Protestantizem je pač tik pred prvo svetovno vojno na naših tleh
veljal za nemškonacionalni – celo prusaški – simbol. Gibanje ’Proč od
Rima!’ (Los-von-Rom-Bewegung), ki se je leta 1897 rodilo na Dunaju in
uživalo podporo različnih bojevitih protikatoliških združenj v wilhel-
minskem (drugem) Reichu (Gustav-Adolf-Verein, Evangelischer Bund
ipd.), je bilo v habsburški monarhiji kot celoti sicer bolj razvpito kot
35 A. Aškerc, n. d., 81.
36 I. Hribar, Moji spomini I, Ljubljana 1983, 305.
37 I. Hribar, n. d., 306.
38 I. Hribar, n. d., 306.
217
