Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 217
IGOR GRDINA
Joj, kakšen prepir vnel in spor se na to
po celi slovenski je strani!
Še drugi začeli nastavljati so
uho radovedno rajani. /.../
Cirilu, Metodu pa Nikolaj,
sam papež, na glas se poroga:
’No, slišita, brata predraga, sedaj?
To slavna slovanska je sloga!’...32
Nazadnje mora v slovenski špetir poseči sam Bog, ki brezprizivno
odloči, da Trubar zasluži večno domovanje v raju. Zato mu nebeški
ključar sveti Peter odpre vrata paradiža. Toda bralcu Aškerčeve le-
gende nazadnje ostaja v možganskih vijugah grenak priokus: »tam
zgoraj« je praktično vse tako kot na Zemlji. Slovenci se kot paglavci
neodgovorno prepirajo do onemoglosti, njihove spore in spopade pa
more končati le arbitraža »z (naj)višjega mesta«.
Seveda ni bilo treba dolgo čakati, da je na tako drzno zastavljeno
pesniško vizijo reagiral kremeniti »doktor Tone od zelene Soče« –
Anton Mahnič. Ob pretresu Novega svetnika v Rimskem katoliku je ta
strogi revizor domačega duhovnega sveta leta 1889 poudaril, »da /je/
katoličan, ko mu gre za vero, /.../ nestrpen nasprotnik vsake druge
vere ter pripravljen vse drugo žrtvovati.« Kajti: »/K/aj bi pomagalo,
ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vendar boljše
v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko!«33
Bojevniki so se torej vkopali: na eni strani so bili liberalci in
posamezni slogaško-narodnjaški katoliki, na drugi pa mahničevci,
ki so do konca stoletja povsem prevladali v slovenskem »klerikalnem«
taboru. Čim bolj se je bližal naslednji jubilej – štiristoletnica Trubar-
jevega rojstva (1908) –, tem bolj je bilo v zraku čutiti napetost. Anton
Aškerc je počastitvi prihajajočega »nezapovedanega praznika« posve-
til obsežno »zgodovinsko epsko pesnitev« z nedvoumnim, naravnost
emblematičnim naslovom Primož Trubar. Natisnjena je bila ob koncu
32 A. Aškerc, n. d., 67.
33 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina VI, Ljubljana 1985,
363, 364.
215
Joj, kakšen prepir vnel in spor se na to
po celi slovenski je strani!
Še drugi začeli nastavljati so
uho radovedno rajani. /.../
Cirilu, Metodu pa Nikolaj,
sam papež, na glas se poroga:
’No, slišita, brata predraga, sedaj?
To slavna slovanska je sloga!’...32
Nazadnje mora v slovenski špetir poseči sam Bog, ki brezprizivno
odloči, da Trubar zasluži večno domovanje v raju. Zato mu nebeški
ključar sveti Peter odpre vrata paradiža. Toda bralcu Aškerčeve le-
gende nazadnje ostaja v možganskih vijugah grenak priokus: »tam
zgoraj« je praktično vse tako kot na Zemlji. Slovenci se kot paglavci
neodgovorno prepirajo do onemoglosti, njihove spore in spopade pa
more končati le arbitraža »z (naj)višjega mesta«.
Seveda ni bilo treba dolgo čakati, da je na tako drzno zastavljeno
pesniško vizijo reagiral kremeniti »doktor Tone od zelene Soče« –
Anton Mahnič. Ob pretresu Novega svetnika v Rimskem katoliku je ta
strogi revizor domačega duhovnega sveta leta 1889 poudaril, »da /je/
katoličan, ko mu gre za vero, /.../ nestrpen nasprotnik vsake druge
vere ter pripravljen vse drugo žrtvovati.« Kajti: »/K/aj bi pomagalo,
ko bi nam luteranstvo rešilo jezik, a izgubilo nebesa; je vendar boljše
v nebesih govoriti kitajsko, nego v peklu slovensko!«33
Bojevniki so se torej vkopali: na eni strani so bili liberalci in
posamezni slogaško-narodnjaški katoliki, na drugi pa mahničevci,
ki so do konca stoletja povsem prevladali v slovenskem »klerikalnem«
taboru. Čim bolj se je bližal naslednji jubilej – štiristoletnica Trubar-
jevega rojstva (1908) –, tem bolj je bilo v zraku čutiti napetost. Anton
Aškerc je počastitvi prihajajočega »nezapovedanega praznika« posve-
til obsežno »zgodovinsko epsko pesnitev« z nedvoumnim, naravnost
emblematičnim naslovom Primož Trubar. Natisnjena je bila ob koncu
32 A. Aškerc, n. d., 67.
33 I. Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina VI, Ljubljana 1985,
363, 364.
215
