Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 214
RAZPRAVE, [TUDIJE
pisnim »kopernikanskim obratom«. So pa s čudaško črkarsko prav-
do, ki so jo zakuhali, vendarle toliko razmajali večstoletno zgradbo
slovenske književne tradicije, da se je v njej pozneje, v štiridesetih letih
19. stoletja, brez posebnega odpora uveljavila gajica. Toda tudi ta je
bila »zaznamovana« s »heretičnim« poreklom: njen vir je bil pri Janu
Husu (ok. 1370–1415)! Črke so vedno več kot samo jezikovno zname-
nje: predstavljajo pravcati duhovnozgodovinski simbol. Brez dvoma
se je tega zavedal že Pohlin, ki je delal zmedo s svojo nebohoričevsko
distribucijo dolgega in okroglega s. Prav s to potezo oziroma pravo-
pisno reformo se je poskušal »intabulirati« na častno mesto prvega
kranjskega slovničarja.
Ko je »možem v črnem« spodletel manever, da bi na Kranjskem in
v sosednjih predelih uveljavili črke, ki bi utelešale tako »genija«
domačega jezik(oslovj)a kot versko-dogmatično neomadeževanost,
so se lotili ustvarjanja katoliško pravoverne slike literarne preteklosti.
Glavni eksponent tovrstnih teženj je bil zloglasni ljubljanski gim-
nazijski profesor Josip Marn (1832–1893). Mož se je odlikoval z iz-
jemno netolerantnostjo. Pred njegovo (ne)estetično tiranijo se je Fran
Šuklje (1849–1935) leta 1866 zatekel kar v avstrijsko armado, ki se je
pripravljala na obračun z bojaželjnimi Bismarck-Moltkejevimi sol-
dati ...25 Hudi Prus, ki je s »cindnadelgewehrom« škilil čez mejo,26 je
bil potemtakem manj strašen kakor zagnani slovenski slovničarski
entuziast! Marn je z velikim žarom povzdigoval celo nekatere ane-
mične poreformacijske pisce (npr. Habdeliča) ter jim povsem nekri-
tično dajal prednost pred markantnimi protestantskimi očeti sloven-
ske knjige. Zapisal je:
»Proslavljala se je že dokaj /reformacijska doba/, in sicer velikokrat
tako, da je ona – protestanška – vsa svetla in živahna, naslednja –
katoliška – pa je vsa temna in mrtvična. Godilo se je to po knjigah in
učiliščih. Milo se mora zazdeti pravemu verniku, kedar vidi, da se v
knjigah, slovenski katoliški mladini namenjenih, po petkrat več
jezikovne tvarine podaja iz dobe protestanške nego katoliške. Je-li
naslednje 17. stoletje književno v istini tako ubožno pa zanikarno?
25 Prim. F. Šuklje, Iz mojih spominov I, Ljubljana 1926, 30, 31.
26 Prim. F. Šuklje, n. d., 40.
212
pisnim »kopernikanskim obratom«. So pa s čudaško črkarsko prav-
do, ki so jo zakuhali, vendarle toliko razmajali večstoletno zgradbo
slovenske književne tradicije, da se je v njej pozneje, v štiridesetih letih
19. stoletja, brez posebnega odpora uveljavila gajica. Toda tudi ta je
bila »zaznamovana« s »heretičnim« poreklom: njen vir je bil pri Janu
Husu (ok. 1370–1415)! Črke so vedno več kot samo jezikovno zname-
nje: predstavljajo pravcati duhovnozgodovinski simbol. Brez dvoma
se je tega zavedal že Pohlin, ki je delal zmedo s svojo nebohoričevsko
distribucijo dolgega in okroglega s. Prav s to potezo oziroma pravo-
pisno reformo se je poskušal »intabulirati« na častno mesto prvega
kranjskega slovničarja.
Ko je »možem v črnem« spodletel manever, da bi na Kranjskem in
v sosednjih predelih uveljavili črke, ki bi utelešale tako »genija«
domačega jezik(oslovj)a kot versko-dogmatično neomadeževanost,
so se lotili ustvarjanja katoliško pravoverne slike literarne preteklosti.
Glavni eksponent tovrstnih teženj je bil zloglasni ljubljanski gim-
nazijski profesor Josip Marn (1832–1893). Mož se je odlikoval z iz-
jemno netolerantnostjo. Pred njegovo (ne)estetično tiranijo se je Fran
Šuklje (1849–1935) leta 1866 zatekel kar v avstrijsko armado, ki se je
pripravljala na obračun z bojaželjnimi Bismarck-Moltkejevimi sol-
dati ...25 Hudi Prus, ki je s »cindnadelgewehrom« škilil čez mejo,26 je
bil potemtakem manj strašen kakor zagnani slovenski slovničarski
entuziast! Marn je z velikim žarom povzdigoval celo nekatere ane-
mične poreformacijske pisce (npr. Habdeliča) ter jim povsem nekri-
tično dajal prednost pred markantnimi protestantskimi očeti sloven-
ske knjige. Zapisal je:
»Proslavljala se je že dokaj /reformacijska doba/, in sicer velikokrat
tako, da je ona – protestanška – vsa svetla in živahna, naslednja –
katoliška – pa je vsa temna in mrtvična. Godilo se je to po knjigah in
učiliščih. Milo se mora zazdeti pravemu verniku, kedar vidi, da se v
knjigah, slovenski katoliški mladini namenjenih, po petkrat več
jezikovne tvarine podaja iz dobe protestanške nego katoliške. Je-li
naslednje 17. stoletje književno v istini tako ubožno pa zanikarno?
25 Prim. F. Šuklje, Iz mojih spominov I, Ljubljana 1926, 30, 31.
26 Prim. F. Šuklje, n. d., 40.
212
