Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 224
RAZPRAVE, [TUDIJE
pod jezuitski klobuk. Ljudske šole so že davno pod križem in mol-
kom, zdaj so napadli univerze /v živahni izmenjavi mnenj o idejnih
temeljih visokega šolstva v Cislajtaniji je imel eno najopaznejših vlog
Janez Evangelist Krek, ki se je v dunajskem parlamentu ognjevito
zoperstavljal Masarykovemu zagovoru svobode znanosti/. Nevarnost,
da jadramo s polnim vetrom v sedemnajsto stoletje, je očitna: tako-
imenovano napredno meščanstvo pa se ne gane, kvečjemu le časih
milo zajavka ter prosi milosti in kompromisa. Naše slovensko napred-
njaštvo, kolikor ga je še, bo letos slavilo Trubarja – letos, v tistem
letu, ko sklepa z Rimom in njegovimi služabniki gnile kompromise
na vseh koncih in krajih. [Cankar je verjetno mislil na kapitulacijo
liberalcev v zvezi z deželnozborsko volilno reformo na Kranjskem, ki
ni uveljavila obče, enake in tajne moške glasovalne pravice, temveč se
je končala z vpeljavo splošne kurije, za katero je bilo jasno, da jo bodo
obvladali katoliki; ti so na ta način dobili absolutno večino v ljub-
ljanskem parlamentu.] Nalogo boja za osvobojenje izpod vsakega
duševnega in telesnega jarma je prevzelo že zdavnaj ljudstvo samo.
Le ono je dedič in zvesti varuh vseh naših revolucionarnih tradicij, le
v njem živi vroča želja, mogočna volja po svobodi. Drugačen bo v
prihodnosti ljudstva boj za svobodo; višji in daljši bodo cilji tega boja,
nego so bili pred štiristo leti. Ampak naši bojevniki iz davnih časov
bodo gledali ta boj, spoznali bodo v borilcih svoje sinove in dediče.
Spominjajmo se preteklosti, mislimo na prihodnost ...«52
Trubar potemtakem pripada ljudstvu kot celoti: je junak poni-
žanih in razžaljenih – vseh tistih, ki z upornostjo ne morejo izgubiti
nič drugega kot svoje okove! Nobena svetovnonazorska usmeritev
19. in 20. stoletja si ga ne more ekskluziv(istič)no prilaščati; edino to
je jasno, da sinovi teme njegove podobe ne samo nočejo, temveč tudi
ne morejo obesiti na svoj prapor.
Vidimo, da sta se Aškerc in Cankar pravzaprav bistveno razhajala
samo v identifikaciji dedičev Trubarjevega duha, medtem ko o njegovi
izjemnosti, veličini in pozitivnosti nista niti malo dvomila. Oba sta
ga – v nasprotju s Tominškom in Župančičem – imela za moža
epohalnega pomena: pesniku je bil heroj, pisatelju pa revolucionar
oziroma bojevnik.
52 I. Cankar, n. d., 205.
222
pod jezuitski klobuk. Ljudske šole so že davno pod križem in mol-
kom, zdaj so napadli univerze /v živahni izmenjavi mnenj o idejnih
temeljih visokega šolstva v Cislajtaniji je imel eno najopaznejših vlog
Janez Evangelist Krek, ki se je v dunajskem parlamentu ognjevito
zoperstavljal Masarykovemu zagovoru svobode znanosti/. Nevarnost,
da jadramo s polnim vetrom v sedemnajsto stoletje, je očitna: tako-
imenovano napredno meščanstvo pa se ne gane, kvečjemu le časih
milo zajavka ter prosi milosti in kompromisa. Naše slovensko napred-
njaštvo, kolikor ga je še, bo letos slavilo Trubarja – letos, v tistem
letu, ko sklepa z Rimom in njegovimi služabniki gnile kompromise
na vseh koncih in krajih. [Cankar je verjetno mislil na kapitulacijo
liberalcev v zvezi z deželnozborsko volilno reformo na Kranjskem, ki
ni uveljavila obče, enake in tajne moške glasovalne pravice, temveč se
je končala z vpeljavo splošne kurije, za katero je bilo jasno, da jo bodo
obvladali katoliki; ti so na ta način dobili absolutno večino v ljub-
ljanskem parlamentu.] Nalogo boja za osvobojenje izpod vsakega
duševnega in telesnega jarma je prevzelo že zdavnaj ljudstvo samo.
Le ono je dedič in zvesti varuh vseh naših revolucionarnih tradicij, le
v njem živi vroča želja, mogočna volja po svobodi. Drugačen bo v
prihodnosti ljudstva boj za svobodo; višji in daljši bodo cilji tega boja,
nego so bili pred štiristo leti. Ampak naši bojevniki iz davnih časov
bodo gledali ta boj, spoznali bodo v borilcih svoje sinove in dediče.
Spominjajmo se preteklosti, mislimo na prihodnost ...«52
Trubar potemtakem pripada ljudstvu kot celoti: je junak poni-
žanih in razžaljenih – vseh tistih, ki z upornostjo ne morejo izgubiti
nič drugega kot svoje okove! Nobena svetovnonazorska usmeritev
19. in 20. stoletja si ga ne more ekskluziv(istič)no prilaščati; edino to
je jasno, da sinovi teme njegove podobe ne samo nočejo, temveč tudi
ne morejo obesiti na svoj prapor.
Vidimo, da sta se Aškerc in Cankar pravzaprav bistveno razhajala
samo v identifikaciji dedičev Trubarjevega duha, medtem ko o njegovi
izjemnosti, veličini in pozitivnosti nista niti malo dvomila. Oba sta
ga – v nasprotju s Tominškom in Župančičem – imela za moža
epohalnega pomena: pesniku je bil heroj, pisatelju pa revolucionar
oziroma bojevnik.
52 I. Cankar, n. d., 205.
222
