Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 223
IGOR GRDINA
pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki
svojih dedov,«49 je zrnce soli v toku njegovih misli le bilo. In sicer
bridko zrnce soli o tihi (slovstveni in gospodarsko-politični) »Beli
gori« – tj. o katastrofi protireformacije v letih 1598–1628. Tedaj so
slovenske dežele izgubile tako intelektualno najambicioznejše kot
politično najsamostojnejše in podjetniško najiniciativnejše ljudi, ki
so iz poprejšnje brezupne province med Alpami in Jadranom v 16.
stoletju naredili dovolj pomembno protestantsko duhovno žarišče
(oziroma so ga materialno omogočili).50
Zagotovo pa se Cankar ni prav nič motil, ko je v Trubarjevem
jubilejnem letu 1908 tržaškemu občinstvu povedal:
»Trubar je bil otrok svojega časa, produkt tedanjih razmer v
slovenskih deželah; ni stal kot drevo v puščavi, temveč je bil samo
besednik svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja.
Še vselej, kadar je doba v svojem razvoju dospela do preloma, do
izbruha novega časa, si je našel potrebni dan potrebnega moža in
potrebno besedo. Na Slovenskem je ob tistem času velikih ljudi in
velikih dejanj govoril Primož Trubar, in govorili so njegovi tovariši.«51
Pisatelj je obenem opozoril, da (aškerčevsko) vzporejanje reforma-
torjev 16. stoletja in liberalcev zgodnjega 20. stoletja ni posebej resno
početje:
»Na žalost je treba povedati: celo med tistimi, ki bodo letos slavili
Trubarjev spomin, med tistimi, ki bodo na večjo Trubarjevo čast in
slavo prirejali veselice, plesne venčke ter stavili spomenike – celo med
tistimi jih bo veliko in jih bo največ takih, ki bi, da so živeli ob
Hrenovih časih, hodili za jezuitsko procesijo ter stali ob Hrenovih
kresovih. Danes, štiristo let po Trubarjevem rojstvu in tristo let po
Hrenovih hudodelstvih – kje je še odpor proti oholosti in nasilstvu
rimske cerkve? Ravno poslednje dni /Cankar je Tržačanom o Trubarju
predaval 21. maja 1908/ nam cerkev spet naglas demonstrira, da
namerava spraviti vso Avstrijo in kulturo vseh avstrijskih narodov
49 I. Cankar, Izbrano delo V, Ljubljana 1970, 222.
50 Leta 1598 so bili npr. iz domovine izgnani vsi tedaj živeči slovenski pisatelji –
Adam Bohorič, Felicijan Trubar, Janž Weixler, Janž Znojilšek, Marko Kumpreht
in Andrej Savinec.
51 I. Cankar, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, Ljubljana 1976, 191.
221
pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki
svojih dedov,«49 je zrnce soli v toku njegovih misli le bilo. In sicer
bridko zrnce soli o tihi (slovstveni in gospodarsko-politični) »Beli
gori« – tj. o katastrofi protireformacije v letih 1598–1628. Tedaj so
slovenske dežele izgubile tako intelektualno najambicioznejše kot
politično najsamostojnejše in podjetniško najiniciativnejše ljudi, ki
so iz poprejšnje brezupne province med Alpami in Jadranom v 16.
stoletju naredili dovolj pomembno protestantsko duhovno žarišče
(oziroma so ga materialno omogočili).50
Zagotovo pa se Cankar ni prav nič motil, ko je v Trubarjevem
jubilejnem letu 1908 tržaškemu občinstvu povedal:
»Trubar je bil otrok svojega časa, produkt tedanjih razmer v
slovenskih deželah; ni stal kot drevo v puščavi, temveč je bil samo
besednik svojega naroda, glas časa, njegovih zahtev in njegovih želja.
Še vselej, kadar je doba v svojem razvoju dospela do preloma, do
izbruha novega časa, si je našel potrebni dan potrebnega moža in
potrebno besedo. Na Slovenskem je ob tistem času velikih ljudi in
velikih dejanj govoril Primož Trubar, in govorili so njegovi tovariši.«51
Pisatelj je obenem opozoril, da (aškerčevsko) vzporejanje reforma-
torjev 16. stoletja in liberalcev zgodnjega 20. stoletja ni posebej resno
početje:
»Na žalost je treba povedati: celo med tistimi, ki bodo letos slavili
Trubarjev spomin, med tistimi, ki bodo na večjo Trubarjevo čast in
slavo prirejali veselice, plesne venčke ter stavili spomenike – celo med
tistimi jih bo veliko in jih bo največ takih, ki bi, da so živeli ob
Hrenovih časih, hodili za jezuitsko procesijo ter stali ob Hrenovih
kresovih. Danes, štiristo let po Trubarjevem rojstvu in tristo let po
Hrenovih hudodelstvih – kje je še odpor proti oholosti in nasilstvu
rimske cerkve? Ravno poslednje dni /Cankar je Tržačanom o Trubarju
predaval 21. maja 1908/ nam cerkev spet naglas demonstrira, da
namerava spraviti vso Avstrijo in kulturo vseh avstrijskih narodov
49 I. Cankar, Izbrano delo V, Ljubljana 1970, 222.
50 Leta 1598 so bili npr. iz domovine izgnani vsi tedaj živeči slovenski pisatelji –
Adam Bohorič, Felicijan Trubar, Janž Weixler, Janž Znojilšek, Marko Kumpreht
in Andrej Savinec.
51 I. Cankar, Zbrano delo. Petindvajseta knjiga, Ljubljana 1976, 191.
221
