Page 225 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik II (2006), številki 3-4, ISSN 1408-8363
P. 225
IGOR GRDINA
Nekje med Cankarjem in Župančičem se je ob zori 20. stoletja
znašel naš najprodornejši literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (1875–
1937). Štiristoto obletnico Trubarjevega rojstva je ta svetovnonazorski
svobodomislec širokih obzorij počastil z esejistično navdahnjeno
razpravo O kulturnem pomenu slovenske reformacije, za katere natis je
poskrbel liberalno in modernistično usmerjeni ljubljanski založnik
Lavoslav Schwentner (1865–1952). Ljubljanski zvon si njegovih misli
ni upal objaviti.53 Prijatelj je svoj tekst začel takole:
»Trubar, vogelni kamen naše kulture, mož, ki je prvi zapustil
trajne sledove svojih stopinj v slovenski zemlji, pomeni danes za
večino Slovencev samo še ime, nerazločen zvok, ali kvečjemu puhlo
geslo; zakaj celo oni redko sejani Slovenci, ki se ponašajo ž njim,
hranijo pod signaturo tega imena le kup prašnih predstav, mešanico
zrnja resnice in plev potvar. Grešili smo pred imenom Trubarjevim.
In zakaj? Zato ker smo ga do danes sodili edino z verskega in proti-
verskega stališča. In poslednje je bilo veča krivica za moža, ki je stal
samo na verskem stališču, ker se v tedanji dobi na drugo postaviti ni
mogel. Kdor hoče govoriti o Trubarju, tem velikem verskem apostolu,
mora imeti živ čut za verska vprašanja. Verski indiferentnež naj o
njem molči.«54
Nadaljevanje ni bilo nič manj udarno:
»V dobi reformacije se je Slovenec prvič vzpel v vsej svoji rasti ter
napel vse svoje duševne in telesne sile. Rezultat je bil velik in sijajen.
Dokazal je Slovenec, da je vreden mesta med evropskimi narodi,
kamor ga je posadila usoda. Pokazal je – kakor še večkrat pozneje –,
da more, dasiravno zaostal, v velikih zgodovinskih hipih dohiteti
svoje kulturno mogočne sosede in stopiti ž njimi v isto bojno vrsto.
[...] Reformacija je vzbudila v Slovencih veliki idealizem. [...] Refor-
macija je zboljšala nravi in odpravila hinavščino. [...] Reformacija je
prva spoznala velikansko važnost šolstva. [...] Mali narodi smo začeli
z reformacijo živeti. To je ves njen veliki pomen za nas. Odvezala nam
je jezik, dala mu višjo sankcijo, dovolivši mu, da se sme razlegati pri
najsvetejših opravilih. Z reformacijo smo dobili svojo literaturo.
53 F. Kidrič, n. d., Ljubljana 1978, 232, 233.
54 I. Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije, Ljubljana 1908, 5.
223
Nekje med Cankarjem in Župančičem se je ob zori 20. stoletja
znašel naš najprodornejši literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (1875–
1937). Štiristoto obletnico Trubarjevega rojstva je ta svetovnonazorski
svobodomislec širokih obzorij počastil z esejistično navdahnjeno
razpravo O kulturnem pomenu slovenske reformacije, za katere natis je
poskrbel liberalno in modernistično usmerjeni ljubljanski založnik
Lavoslav Schwentner (1865–1952). Ljubljanski zvon si njegovih misli
ni upal objaviti.53 Prijatelj je svoj tekst začel takole:
»Trubar, vogelni kamen naše kulture, mož, ki je prvi zapustil
trajne sledove svojih stopinj v slovenski zemlji, pomeni danes za
večino Slovencev samo še ime, nerazločen zvok, ali kvečjemu puhlo
geslo; zakaj celo oni redko sejani Slovenci, ki se ponašajo ž njim,
hranijo pod signaturo tega imena le kup prašnih predstav, mešanico
zrnja resnice in plev potvar. Grešili smo pred imenom Trubarjevim.
In zakaj? Zato ker smo ga do danes sodili edino z verskega in proti-
verskega stališča. In poslednje je bilo veča krivica za moža, ki je stal
samo na verskem stališču, ker se v tedanji dobi na drugo postaviti ni
mogel. Kdor hoče govoriti o Trubarju, tem velikem verskem apostolu,
mora imeti živ čut za verska vprašanja. Verski indiferentnež naj o
njem molči.«54
Nadaljevanje ni bilo nič manj udarno:
»V dobi reformacije se je Slovenec prvič vzpel v vsej svoji rasti ter
napel vse svoje duševne in telesne sile. Rezultat je bil velik in sijajen.
Dokazal je Slovenec, da je vreden mesta med evropskimi narodi,
kamor ga je posadila usoda. Pokazal je – kakor še večkrat pozneje –,
da more, dasiravno zaostal, v velikih zgodovinskih hipih dohiteti
svoje kulturno mogočne sosede in stopiti ž njimi v isto bojno vrsto.
[...] Reformacija je vzbudila v Slovencih veliki idealizem. [...] Refor-
macija je zboljšala nravi in odpravila hinavščino. [...] Reformacija je
prva spoznala velikansko važnost šolstva. [...] Mali narodi smo začeli
z reformacijo živeti. To je ves njen veliki pomen za nas. Odvezala nam
je jezik, dala mu višjo sankcijo, dovolivši mu, da se sme razlegati pri
najsvetejših opravilih. Z reformacijo smo dobili svojo literaturo.
53 F. Kidrič, n. d., Ljubljana 1978, 232, 233.
54 I. Prijatelj, O kulturnem pomenu slovenske reformacije, Ljubljana 1908, 5.
223
